Anka se je leta 2007 odločila, da naredi umeten splav, stara osemnajst let. S fantom, s katerim sta živela skupaj, sta verjela, da je spočet otrok samo skupek celic. Ko je zanosila, se je v njej prebudil materinski čut in se je spraševala, če bi dala otroka v posvojitev. »Kaj boš imela otroka, pa še srednje šole nimaš končane,« je rojstvu in posvojitvi nasprotovala tudi fantova mama. »Otroka boš še bolj pogrešala. Če pa se ga znebiš, gre v pozabo.« Prepričali so jo, da je splav najboljša rešitev.
Fizično jo je bolelo, čustveno pa je otopela. A le na prvi pogled. Ugotavlja, da dolgo ni vedela, zakaj je bila jezna na svojega fanta, ko sta se potem razšla, ker se je v vsem posvetoval in zaupal staršem. »Odpustila sem mu,« Anka ugotavlja po petnajstih letih. »Prepuščam Bogu, kako se bo odvilo njegovo življenje. Danes vidim, da naju je dejansko splav oddaljil. S fantom sva šla narazen, v meni pa je ostala bolečina, ki je kljuvala in prebujala spomin na storjeno dejanje.«
Pa si jo ni ni priznala. »Nikogar nisem imela, s komer bi se lahko o tem pogovorila.« Vsakič, ko je pomislila, da je naredila splav, pa jo je bremenilo. Po šestih letih se je znašla v globoki depresiji. Ko so jo tri leta kasneje odpustili iz službe, pa se je lotila učenja, končala študij, naredila izpit za avto in se veliko ukvarjala sama s seboj. Življenje se ji počasi sestavlja…
Ni naravno, da bi ženska svojega otroka zavrgla. Zaupam, da mi je odpuščeno in da je moj Timotej v nebesih.«
Neko noč leta 2017 pa ji notranji glas ni dal miru: »Ti veš, kaj moraš narediti.« Poiskala je naslov Zavoda ŽIV!M in prvič celo provocirala. Katarina pa jo je povabila na Rahelin vinograd. Čeprav je povedala, da je neverna in da si ne more odpustiti, ji je rekla: »Veš, Nekdo drug ti bo moral odpustiti.« Pomislila, je, da ima mogoče prav in se udeležila duhovnih vaj Rahelin vinograd, ki so spremenile njeno življenje in ji pomagale, da je spet zadihala v svobodi. »Še preden sem zaznala, da se v meni nekaj prebuja, se me je dotaknila sprejetost in dejstvo, da me nobeden ne obsoja kot morilko,« se spominja pogovorov in intenzivnega programa, ki ji je pomagal ozavestiti zakaj je naredila splav. »Ni naravno, da bi ženska svojega otroka zavrgla. Zaupam, da mi je odpuščeno in da je moj Timotej v nebesih.«
Pa ne le to. Pred enim mesecem je prejela zakramente kot katehumena, za krst pa je poskrbela že njena babica. »Ko vidiš, da te ima Jezus rad in to sprejmeš, vidiš, da je življenje dar. Samo to življenje imam in iz njega lahko nekaj naredim. Vsi smo od Boga in smo drug drugemu dar.«
* pričevanje je bilo prvotno objavljeno v tedniku Družina, junij 2022 (letnik 71, št. 22)