Na jutro božičnega dne, pred točno desetimi leti, sem zanosila z mojim sinom.
»Bolečina pelje v globino, je ključ in kraljevska pot do skrivnosti sveta, ki je v bistvu skrivnost zla, pred katerim človek razkrije svoj pravi obraz. Kdor beži od trpljenja, se oddaljuje od bistva umetnosti, od skrivnosti človeka.« (Susana Tamaro)
Moja primarna družina je sestavljena iz očeta, mame in treh otrok. Sestra in brat sta 12 in 10 let starejša od mene, torej sem bila bolj kot ne edinka, saj so se potrebe mojih sorojencev popolnoma razlikovale od mojih. Že kot otrok sem čutila veliko osamljenosti, čeprav sem se igrala s sosedami, ki so bile podobne starosti. Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, so se z mojim bratom začele težave. V zgodnjih jutranjih urah je k nam hodila policija, že ob šestih zjutraj, saj so vedeli, da so starši še doma. Nosili so nam novice, kako brat povzroča vandalizem po okoliških vaseh, kako beži pred policijo z motorjem. Njegovo življenje se je vrtelo okrog alkohola, marihuane, slabe družbe in nasploh slabih odločitev. Iz omenjenih drog je čez čas presedlal na trše, kasneje za nekaj let tudi na heroin. Mene so pri osmih vpisali v glasbeno šolo, ker sem imela posluh in je glasba velik del naše družine. Kasneje je glasbena šola postala moja popoldanska varna hiša, saj so na tak način starši vedeli, da sem na varnem, medtem ko so se ukvarjali z bratom. Sestra je bila v tistih letih že v Ljubljani v srednji šoli, živela je pri nunah, prav tako na varnem. Moje otroštvo se je torej vrtelo okrog reševanja mojega brata. Če lahko drugače predstavim, je bila teža dogajanja med staršema in bratom, medtem ko sem bila jaz nekje tam, nekaj metrov od njih, kot opazovalka. Moje otroštvo je bilo opazovanje reševanja mojega brata. Spominjam se kričanja, razbijanja z vrati, maminega joka, očetove obupanosti in zagrenjenosti. Spominjam se, kako je mama videla svojega sina in njegovo takratno punco, ko sta si z iglo vbrizgavala heroin za našo hišo; spominjam se, kako je kasneje nanj kričala, naj ga še meni ponudi. To so bila leta popolnega kaosa, žalosti, negotovosti, saj se tudi po nekaj dni ni vedelo, kje je moj brat. Starši so me želeli na vsak način zaščititi, vendar sem v tem času razvila globoka občutja izoliranosti in osamljenosti, predvsem pa sem očitno razvila potrebo, da sem v vseh svojih bodočih fantih iskala svojega brata in posledično v njih nekoga, da ga rešim.
Izhajam iz katoliške družine, ki je in še vedno vzdržuje vero in običaje: vsako nedeljo smo bili pri maši, oče je zborovodja in pevec v lokalnem cerkvenem zboru, sestra je prav tako pevka in organistka. Sama sem veliko let brala berilo in kot otrok tudi pela v otroškem zboru; vsako nedeljo se je na obisku pri noni pelo nabožne pesmi tudi po nekaj ur skupaj. Doma se je tudi molilo, večkrat sem bila kot otrok zasmehovana, da smo pri nas verni, da gotovo grem sedaj domov od igre, ker moramo moliti, itd. Vrednote naše družine so bile torej močno pogojene s krščanskim naukom. Splava se ne dela in tudi sama sem v to verjela.
Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven. (Psalm 139)
Prišla sem v najstniška leta. Moja podzavest je po vzoru brata pričela z istimi vzorci. Celotno desetletje pred tem je imel vso pozornost mojih staršev. Hrepenela sem po tem, da tudi mene opazijo, žal, z uporabo podobnih mehanizmov. Pričel se je upor proti vsemu, čemur sem se lahko uprla. Gimnazijo sem delala, vendar sem skoraj vsak vikend pila. Ko sem šla na fakulteto v Ljubljano, sem v drugemu letniku zamenjala alkohol s plesnimi drogami, saj sem se redno udeleževala tehno in rejv partijev. Leto 2012 je bilo še posebej hudo, saj sem zaradi tolikšne zaužite količine substanc imela popolno distorzijo realnosti, za eno leto sem izgubila spomin. Za novo leto 2012-13 sem zaužila toliko droge, da me sploh ni več nič prijelo. Še danes se spominjam, kako sem stala sredi plesišča kluba K4 in razmišljala, kam bo šlo moje življenje; ali naj presedlam na trše droge ali naj z vsem skupaj neham … ampak kako?! Hvala Bogu sem čez natanko 3 tedne za pol leta odletela na študijsko izmenjavo v Porto na Portugalskem. Tukaj se moram zahvaliti moji takratni sošolki in prijateljici, ki me je skoraj “zbutala” na letalo in izpolnila vse formalnosti še zame, saj nisem želela iti. Verujem, da je po njej delovala Božja roka. Verujem, da je Bog pripravil takšne okoliščine, da me je fakulteta poslala na izmenjavo, četudi me mesece pred tem sploh niso videli. Če je bil moj brat v komuni v Španiji, je bila moja komuna na izmenjavi na Portugalskem. Tam sem si zbistrila glavo, začela ponovno delati za faks, opravila vse izpite, prišla nazaj in naredila vse izpite iz prvega semestra, saj sem šla na izmenjavo brez ene same ocene.
Nekaj mesecev po vrnitvi iz izmenjave sem se študentsko zaposlila v baru v Ljubljani. Tam sem spoznala očeta mojega otroka. Bila sva sodelavca in takoj sva si bila všeč. Na božični večer me je povabil ven in takrat sva imela prvi spolni odnos. Kljub temu, da nisva imela zaščite, sva pazila. Po dobremu dnevu sem vseeno šla po jutranjo tabletko, vendar je bilo prepozno. Čez tri tedne mi je menstruacija zaostajala. Šla sem po test in izvedela, da sem noseča. Še danes se spominjam šoka … kot da se meni to ne more nikoli zgoditi. Poklicala sem očeta otroka in šla k njemu, da mu povem. Pogovor je potekal v smeri, ali naj ga splaviva ali naj ga obdrživa. Rekel mi je, da bo z mano, kakorkoli se bom odločila … na koncu pa mi je vseeno zašepetal: »Pa dajva ga imeti.« Takrat se je v meni sprožila sirena in tunelski vid, da moram otroka splaviti. Upor, panika, strah. Poklicala sem ginekologinjo in jo prosila za splav. Predlagala mi je, da naj si vzamem nekaj dni za razmislek. Vseeno sem se odločila, da splavim. Naročila me je na pregled. Ko sem šla na pregled, so mi povedali, da je otrok zdrav in da je vse v redu. Sestra mi je rekla, naj pogledam na ekran, vendar sem se obrnila stran. Želela me je zaustaviti. Vedela sem, da delam veliko napako, saj nikoli nisem verjela, da je otrok v četrtemu tednu le skupek celic. Vedela sem, da je to moj otrok. Vedela sem, da bom od sedaj naprej prekleto trpela, pa sta bila strah in negotovost toliko večja. Solze so lile, bila sem otopela, počutila sem se kot največji izmeček tega sveta. Druga sestra mi je dala sliko ultrazvoka, prvič sem jo pogledala po devetih letih po splavu. Ta ista sestra mi je tudi dala abortivno tableto. Izraz na njenem obrazu je kazal veliko razočaranje. Še danes se spominjam njenih oči. »Zakaj si to delaš?« Iz bolnišnice sem odšla kot poraženec, izdajalka lastnih moralnih in etičnih nazorov, izdajalka lastnega telesa, duše in duha, izdajalka najinega otroka, nedorasla mati, izdajalka Življenja, judež. Na avtobusni postaji pri bolnišnici sem poklicala očeta splavljenega otroka in mu rekla: »Opravljeno je.«
Takrat se je zame začel pravi pekel. Sicer je bil splav tudi začetek zveze z očetom otroka, ampak v naslednjih dveh letih in pol le-ta ni nikoli zaživela. To je bilo vedno nad nama in med nama. Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v eno samo točko. Takrat se je tudi aktivirala celiakija, ki jo imam še danes. Telo jé samo sebe, tako kot je vest in teža greha jedla vso mojo zavest in podzavest. Samo obstajala sem. Kasneje sem upala, da bom ponovno zanosila, da lahko popravim to napako, vendar do tega ni prišlo. Moje misli so želele popraviti storjeno, fantazirala sem o drugačnemu izidu: ko mi oče otroka reče, naj ga imava, ga objamem; ko mi reče ginekologinja, naj premislim, je nikoli več ne pokličem; ko mi reče sestra na ultrazvoku naj pogledam ekran, ga pogledam in se mi po licih ulijejo solze blaženosti; ko mi druga sestra da abortivno tableto, jo vržem v smeti. Glava je želela na vsak način spremeniti zgodbo in za trenutek sem se lahko prepričala, da tega nikoli nisem storila, realnost pa je bilo prazno naročje.
Moja dvajseta so bila čisti beg od realnosti in odgovornosti: ponočevanja, droge, samouničevanje, splav. Pri svojih 32 letih sem lahko prvič sama sebe poimenovala ženska, do takrat sem se počutila kot 16-letna punca. Kot da bi se moj razvoj ustavil tam. V cerkev nisem hodila, mogoče dvakrat na leto, uteho sem iskala v ‘new age’ instant rešitvah. Pojem družine mi je bil nepredstavljiv, kot da meni to ne pripada, kot da je nisem vredna. Nekaj let sem imela tudi svoj s. p. in bila pri tem do neke mere uspešna. Bila sem #bossbabe, feministka, in čeprav se nikoli nisem tako poimenovala, je bil moj miselni proces takšen, kot ga one predstavljajo. Leta 2019 sem šla s tedanjim fantom v London na razgovor za službo. Navdušeni so bili nad mojim delom, v meni pa se je vila žalost. Ko sem prišla z razgovora, je vse v meni govorilo, da si ne želim uspeha, napredovanja, finančne neodvisnosti. Da je vse, po čemer hrepenim, družina. Biti žena in mama.
Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Kor 5,17)
Sedem let po splavu sem šla prvič h spovedi. Takrat se je začel počasen proces ozdravitve, ki traja še danes. Vedela sem, da se bom morala na neki točki soočiti s to bolečino. Jeseni 2022, okrog časa, ko bi bil otrok rojen, sem tudi prvič šla na jaso, blizu domače vasi, kjer sem ga simbolično pokopala. Ko sem tam gledala v dolino in pod mogočnim hrastom molila za njegovo dušo, se je prikradel izjemno močan občutek, da je bil to fantek. Gledal me je, se mi smejal, mi mahal izza grma, mi pošiljal poljube.
V začetku leta 2023 sem poslušala pričevanje iz Rahelinega vinograda na radiu Ognjišče in se takoj prijavila. Poleti sem tudi odšla na duhovne vaje. To niso bile običajne duhovne vaje, ampak posebna milost, ko čutiš, da se skozi vsako minuto tvoje srce počasi, a vztrajno zdravi. Srce, ki je skoraj desetletje v mukah in agoniji krvavelo v prsih, je pod Božjo roko in v varnem objemu ekipe Rahelinega vinograda začelo s procesom odpuščanja.
GOSPOD me ljubi. Ljubil me je pred začetkom sveta. Ljubil me je, ko sem bila spočeta. Ljubil me je, ko sem spočela. Ljubil me je, ko sem se od ekrana ultrazvoka obrnila stran, bil je tam, z mano, z mojim otrokom. Ljubil me je, ko sem poplaknila tableto in zbežala iz bolnišnice. Ljubil me je v letih pekla. Ljubi me sedaj, ko to pišem.
K postopni ozdravitvi pripeva tudi psihoterapija in samoanalitično pisanje, predvsem pa osebni odnos z Bogom, ki ga v zadnjih treh letih negujem z vsakodnevnim branjem Svetega pisma, z molitvijo, s prejemanjem obhajila, z duhovnimi pogovori.
Po duhovnih vajah Rahelinega vinograda sem začela drugače gledati na bolečino. Če sem prej, ko sem se spomnila na otroka, pričela jokati, se mu sedaj rahlo nasmehnem, mu pomaham v nebo. Poimenovanje otroka mi je dalo z njim globoko vez.
To ni bil samo splavljen otrok, ampak moj sin Natan.
Na duhovnih vajah sem mu napisala to pismo:
Preljubi Natan, Ti, ki imaš ime.
Dobrih devet let je od tega, odkar si me obiskal in izbral mojo maternico za svoj dom, in če povzamem po Psalmu 139: »Zares, Bog je ustvaril Tvoje ledvice in Te stkal v mojem telesu. Zahvaljujem se mu, ker si bil tako čudovito ustvarjen, čudovita so Njegova dela, moja duša to dobro pozna. Tvoje kosti niso bile skrite pred Njim, ko si bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje. Tvoj zarodek so videle Njegove oči. V Njegovo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal.«
Natan, kako lepo te je v mislih pestovati. Tvoje debelušne ročice se me oklepajo, tvoje oči gledajo v moje in najini lici sta spojeni. Tvoj obraz se nežno privija v moj vrat in tvoje teža je tako oprijemljiva v mojem naročju. Ko se me tako oklepaš in poljubljaš, čutim sladko radost, predokus tistega, kar me čaka nekega dne, ko me najin Stvarnik pokliče k Sebi, in k Tebi. Tam me čakaš, v varnem Jezusovem objemu, na travniku, kjer je trava ravno prav visoka za skrivalnice in kjer imajo rože vonj – ja, po nebesih. Tja si želim priti. Boga prosim za moč, modrost in vsakodnevno usmerjanje na pravo pot, da bi lahko nekoč izkusila Tvoj objem, da bi Te lahko položila na prsi, da bi Ti lahko božala stopalo. Natan, Tvoje ime po hebrejsko pomeni: Bog je dal oziroma Božji dar. Spočet si bil na Božič davnega leta 2013. Danes v polnosti sprejemam Tvoje življenje kot prav to – Božji dar. Hvala Ti, ker si me izbral za mamo. Hvala Ti za Tvojo navzočnost v mojem življenju. Hvala, ker si priprošnjik za svoje bodoče polbrate in polsestre. Predvsem pa hvala Ti, ker si me kljub moji odločitvi od samega začetka ljubil.
Tvoja mama.
Globoka želja je, da če sem splavila eno življenje, ga vsaj enega, upam da nekoč, po Božji milosti rešim. Upam tudi na sinovo odpuščanje in odpuščanje njegovega očeta. Upam in delam na tem, da tudi sebi v popolnosti oprostim.
Ta spis je v meni nastajal nekaj mesecev. Končno sem zbrala moč, da ga prelijem na papir, ga preberem, se soočim z napisanim in izpovedanim, sprejmem svojo zmoto in ga podelim. Prišel je čas, ko se ne ukvarjam le s tem, kaj so drugi meni storili, starši, brat, ali kdorkoli drug, ampak da se soočim s svojo največjo napako, ki je bila storjena zaradi mene same. Naj to ne bo samo zgodba o bolečini, ampak pričevanje o BOŽJI LJUBEZNI in moji ljubezni do Natana. Njegov DNK zapis in spomin je za vedno v meni. Ne razumem Božjih poti, ampak nekaj mi pravi, da Natanova smrt NE SME biti zaman, da je ta bolečina tukaj, da mogoče koga drugega ozdravi.