Nezrela za starševstvo
Moj začetek ni bil lahek. Starša sta bila sicer ljubeča, vendar nezrela za starševstvo, kljub primernim letom. Ločila sta se in ločitev ni bila lahka. Doživela sem s tem povezane travme. Tako nisem prejela trdnih temeljev za življenje.
V naši družini so prevladovale liberalne vrednote, oba starša sta izhajala iz staro-meščanskih družin. Tako po materini kot po očetovi strani smo praznovali glavne katoliške praznike, ki so nam veliko pomenili. Opravila sem obhajilo, okoli svojega 20. leta pa na lastno željo tudi birmo. Vero je v družini ohranjal moj dedek, ki je z javnim verskim udejstvovanjem kljuboval prejšnjemu režimu.
Želela sem si ustvariti družino
Kljub temu, da nisem prejela trdnih temeljev, sem si želela ustvariti družino. Prav tako pa uspeti profesionalno, vendar brez orientacije, bolj v smislu “go with the flow” (plavaj s tokom).
Otroci in družina so bili v mojem življenju vedno osrednja tema. Od nekdaj sem si želela otroke, ki jih imam tudi na splošno zelo rada. Hvaležna sem, da imam eno, zdaj že odraslo hčerko.
Splav kot podedovana travma
Pri splavu, tako danes ocenjujem, je šlo za neke vrste družinsko podedovano travmo. Verjetno povezano s tem, da me je mama v svoji nemoči, še kot zelo majhno deklico, seznanila s svojimi splavi in s tem povezano bolečino.
Ne spomnim se vsega, imam zanikanje. Spomnim se le krikov bolecine in joka, besede: splav. V podzavesti imam ta, zelo medel, spomin. Nekaj je mama lahko skrila pred mano, nekaj ne. Kaj je tudi povedala, ko sem imela med 6 in 10 let. Ni slo za spontane splave.
Kasneje je verjetno prislo, v casu moje nosecnosti, do sprozilca (kar se lahko zgodi ob doziveti travmi) in sem v času nosečnosti nepojasnjeno duševno zbolela. Ne prej, ne kasneje se to ni ponovilo. Prvo nosečnost sem kljub hudim mukam speljala do srečnega konca, poroda. Tudi ob podpori staršev. V drugi nosečnosti pa nisem zdržala. Res je, da je na odločitev vplivalo dejstvo, da moje partnersko življenje ni bilo urejeno.
Ko sedaj opazujem svojo odločitev za splav se mi zdi, da moram izpostaviti še eno dimenzijo, o kateri se premalo govori. V bistvu za notranji boj med zlim in dobrim. Kljub očitnim težavam sem imela vse pogoje, da bi nosečnost izpeljala. Vendar je šlo v trenutku odločitve tudi za nietschejansko voljo do moči, za neke vrste občutek vsemogočnosti, da pač lahko upravljam z življenjem nerojenega otroka. Za suženjstvo Svobodi. In to je problem našega časa. Množična kultura smrti.
Posledice splava so nepredvidljive. Vsaka ženska je svet zase in vsak splav je zgodba zase. Vendar pa je neiskreno, če se zanika njegove posledice, v kakršnikoli obliki že.
Zaradi moje vzgoje se bodo v meni verjetno vse življenje teple ideje razsvetljenstva z globoko vero v živega Boga. Zato imam visok tolerančni prag in skušam razumeti mejne situacije, ko se ženske odločajo za splav in ne zmorejo drugače.
Splav pusti posledice
Posledice splava so nepredvidljive. Vsaka ženska je svet zase in vsak splav je zgodba zase. Vendar pa je neiskreno, če se zanika njegove posledice, v kakršnikoli obliki že. Kljub vsemu gre za ustvarjeno človeško bitje, še nepopolno in neizoblikovano, ki mirno in nedolžno spi v maminem trebuhu, preden se ona odloči, da ga iztrga. Sliši se kruto, vem, a vem tudi, da je to resnica. In to dejstvo pušča posledice. Velika večina žensk gre v zanikanje, materializem, ideološki boj ali pa morda nakup psa. Bolečina globoko v duši pa tli. Bodimo iskreni. Ne gre za politiko. Gre za resničnost. Ženske danes množično sledijo raznim oblikam »new age« (novodobna gibanja), ki je samo se ena od oblik potrošništva in duhovne praznine. Pri teh gibanjih poudarjajo pomen energije, pozitive, visokih vibracij. A nobena od teh poduhovljenih gospa, gurujk, se resno ne vpraša, kaj splav naredi v energetskem polju ženske, če govorimo samo o ženski. V primerjavi s škodljivostjo glutena, sladkorja ali odvisnosti od odnosov, na primer, ima splav moč rušilne atomske bombe. In nobena se ne upa s tem ukvarjati. Ker ni “in”, ker ni “trendovsko”.
Nihče ne upa na tem področju podreti tabujev današnje globoko omamljene družbe.
Sama sem posledice splava predvsem občutila kot globoko razvrednotenje v vseh relacijskih odnosih, od partnerskih do profesionalnih. Počutila sem se nevredno. Pa ne v smislu skromnosti, pač pa v smislu brezizhodnosti. In temna, zla stran, me je vse bolj vlekla k sebi.
Skupina, ki deluje v Rahelinem vinogradu, je izjemna. Tam se dogaja konkretno reševanje življenj, na tem svetu in pri Bogu.
Bog mi je ponudil roko
Bog mi je ponudil roko s tem, da sem se ponovno zbližala z Jezusom, predvsem v molitvi. Veliko mi pomeni Jezusovo usmiljeno srce.
Največ pa mi je v smislu procesa sprave po splavu pomenil Rahelin vinograd. Skupina, ki deluje v Rahelinem vinogradu, je izjemna. Tam se dogaja konkretno reševanje življenj, na tem svetu in pri Bogu. Vsak dan skušam moliti za Rahelin vinograd in delo, ki ga opravljajo.
Odpuščanje sebi je proces. Upam in molim, da mi Bog nameni milost pokore, da bo moje življenje dobilo večji smisel v molitvi in kontemplaciji za druge.
Otrok je bil pikica v mojem trebuhu, ki sem ga / jo ljubila od spočetja. Danes bi imel / imela življenje, včasih lepo, včasih grdo. Ampak nisem mu / ji dala priložnosti. In jaz bi imela ob sebi se eno Osebo. Ampak nisem sebi dala priložnosti. Kaj mi lahko nadomesti to praznino?
Je prevladal Egoizem, ultimativno Zlo? Kljub očitnim težavam v nosečnosti? Imam obleke, potovanja in navidezen smeh. Boli. Ampak tako pac je, kot pravi pregovor: resnica boli.
Zgolj Rahelin vinograd je osmislil mojo bolečino.
Moje življenje se postopno spreminja na bolje. Poleg sprememb v svojem življenju pa vidim sadove Božjega usmiljenja tudi pri svojih najbližjih. Zgodil se je čudež pri moji mami, ki je bila po mojem splavu razvalina. Po moji udeležbi na Rahelinem vinogradu je tudi ona ozdravela, čeprav ni vedela za mojo udeležbo ne teh duhovnih vajah.
V molitev pa priporočam svojo hči. Nikoli nisem obžalovala, da sem jo rodila. Rojstvo otroka je bilo zame največja možna sreča, ki se je ne da opisat z besedami.
Jezus je vedno močnejši.