Preustvarjena

Navdihujoča zgodba Patricie Sandoval, svetovne znane zagovornice življenja, ki nagovarje ljudi po vsem svetu.

Avtorica s svojo osebno zgodbo predstavi celovito notranje ozdravljenje po treh splavih, ki ga je prejela na duhovnih vajah Rahelin vinograd.

V svojem pričevanju se dotakne tudi Njega, ki je posegel v njeno življenje in ji pomagal na poti novega poslanstva.

Knjiga je izšla pri založbi Emanuel.

Vtis ene izmed slovenskih udeleženk Rahelinega vinograda:

S knjigo Preustvarjena sem se prvič srečala ob objavi knjige, ki jo je založba Emanuel delila na Facebooku. Knjiga prikazuje resnično življenjsko zgodbo čudovite ženske, mamice, Patricie Sandoval, ki je v težkih družinskih in življenjskih razmerah in v boju z odvisnostjo podlegla še v preizkušnji z izkušnjo splava. Predstavitev knjige in povzetek njene življenjske zgodbe me je takoj nagovorila in želela sem prebrati to zgodbo. Predvsem zato, ker imam sama izkušnjo splava in me nagovori vsako pričevanje mamice, ki ima toliko poguma, da zmore podeliti svojo izkušnjo osebno ali širšemu krogu ljudi in tako izraziti svojo bolečino in hkrati osvoboditev, ki ga prinese ravno milost, ko se zmoremo končno odpreti, podeliti svojo izkušnjo, bolečino, rane, obžalovanje po izgubi otroka in občutke, ki nas spremljajo po tej izkušnji. Knjigo mi je pred tem priporočila moja zelo dobra prijateljica, kateri sem zaupala mojo izkušnjo splava in mi je pri moji ozdravitvi in osvoboditvi od bolečine splava zelo pomagala in mi stoji ob strani. Zato sem knjigo naročila v istem trenutku, ko sem prebrala objavo. Knjiga me je pritegnila tudi zaradi glavne osebe v tej zgodbi Patricie, ki dejansko žari na naslovnici te knjige in ravno njen nasmeh, njena drža, ki izraža polnost življenja in veselje, kljub vsem preizkušnjam s katerimi se je srečala. Zato me je vse skupaj navdalo z zelo velikih upanjem in dejstvom, da življenje ni nikoli izgubljeno in da vsak dan lahko začnemo živeti znova, kljub padcem, ki smo jih doživeli v življenju. In da v svetu obstaja še nekdo, ki se je srečal z enako bolečo izkušnjo splava kot sem se sama. Z vznemirjenjem sem pričakovala knjigo.

Nekega dne, ko sem se pripeljala iz službe, sem ob vstopu v dom že zagledala paket na polici, kjer me ponavadi čaka prejeta pošta. »To je knjiga Preustvarjana!« Sem pomislila. »Super!«, sem se razveselila, »Komaj čakam, da jo začnem brati!«. Ko sem prijela knjigo v roke in zagledala sliko Patricie Sandoval na sliki, sem pomislila: »Če se zmore ona tako polna življenja smejati po preizkušnji splava in težkem življenju, se bom z veseljem srečna smejala tudi jaz! Uau, kakšen zgled mi je, pa še knjige nisem niti odprla.«, sem pomislila.

Ko sem začutila pravi trenutek za branje, sem odprla knjigo in začela brati. Zgodba me je tako potegnila vase, da me je kar vleklo k branju. V trenutku sem se poistovetila s Patrico. Listala sem stran za stranjo in se kar potopila v njeno zgodbo in velikokrat začutila, kot da sem podobno zgodbo in dogodke živela sama. Knjige kar nisem in nisem mogla nehati brati. Velikokrat kakšno knjigo s težavo berem, a pri tej zgodbi sem komaj čakala, da izvem, kaj se bo dogajalo naprej. Prebrala sem jo v trenu.

Zgodba je tako živa, resnična, globoka, iskrena, polna bolečine, padcev, upanja, hrepenenja po ljubezni, sprejetosti, sreči, po bližini, ki jo je iskala Patricia v svoji družini, v partnerskih odnosih, v svojem predajanju odvisnosti v svetu drog, v begu pred bolečino in občutku zavrženosti. Poglavitni razlog njenih padcev in bolečin v njenem življenju, pa so bile posledice splavov, ki jih je imela. Že ko je v njeno življenje vstopilo nekaj upanja, je v istem trenutku padla v preizkušnjah in se vrnila nazaj v grešno življenje. Ni pa se zavedala, da se ji vse to dogaja zaradi rane splavov. Njeno življenje je bilo ves čas v napetosti, bilo je na nitki. Šele po letih takega življenja in ko je videla, da tako življenje ne prinaša osvoboditve in sreče, se je začelo njeno odrešenje in doživela je upanje, da zmore stopiti iz brezna drog, bežanja, bolečine ob izgubi otrok. Srečevala je ljudi, ki so vplivali na njeno odrešitev in ozdravljenje ter jo pripeljali po poti upanja v novo življenje. Ena od teh poti jo je vodila v Rahelin vinograd, kjer je doživela ozdravljenje in osvoboditev od bolečin splavov. V tem ozdravljenju pa je v njeno življenje stopil dragi Bog, ki je neskončen v usmiljenju in ki nikogar ne bo pustil na tleh in v trpljenju, tako kot ni pustil Patricije Sandoval. Ravno nasprotno, dal ji je moči, da je postala pričevalka življenja, ljubezni in upanja v ozdravljenje in novo življenje.

Ko je zmogla spregovoriti o svojih izkušnjah splavov in izraziti svojo stisko in bolečino ob izgubi otrok, se ji je življenje začelo spreminjati. Osvobajala se je svoje slabe in težke preteklosti, o izkušnji splava je zmogla spregovoriti drugim in se tako osvobajala krivde, sramu, obžalovanja in bolečine, ki jo je doživljala in nosila v sebi leta in leta. Bolečina se je začela preustvarjati v milost.

Z njeno zgodbo sem se zelo poistovetila ravno zaradi moje izkušnje splava in življenja samega, ki je v mojem družinskem okolju prav tako bilo polno bolečine in mladosti, ki sem jo preživela v iskanju ljubezni in potrditve na napačnih krajih in v nezdravih partnerskih odnosih. Zgodba Patricie Sandoval me je ob branju ozdravljala, dotaknila se me je do srca, do solz, osvobajala me je tudi moje lastne krivde, obžalovanja, preteklosti in bolečine. Začutila sem, da nisem sama. Začutila sem bolečino vsake ženske, ki trpi, ki se prav tako bori z obžalovanjem, z bolečino zaradi izgube svojega otroka. A hkrati me je zgodba navdala z upanjem, da nas življenje ne pusti na dnu, če le zaupamo ljubezni, milosti, ki nam jo podari Bog, če se mu le predamo. In če odpremo svoja srca nekomu, ki je ob nas, ki nam želi pomagati, ki nas želi poslušati, da nam da upanje, da nismo sami, da obstaja izhod iz vsake krize, da obstaja upanje v ozdravljenje, v osvoboditev od krivde in posledic, ki smo si jih sami zadali s svojimi krivimi dejanji.

In prav tako kot je Patricia Sandoval doživela ozdravljenje v Rahelinem vinogradu, sem tudi sama hvaležna, da me je pot pripeljala v Rahelin vinograd v Sloveniji, kjer sem sama osebno in resnično doživela popolno ozdravljenje in osvoboditev od posledic splava, kar sem v sebi nosila 16 let. Tam sem doživela božje usmiljenje in odrešilno in ozdravljajočo moč Jezusove ljubezni. Spoznala sem, da moje življenje po splavu ni več trpljenje, ampak odrešitev, ko sem se osvobodila lastne krivde in obsojanja, bolečine, ko sem spoznala, da nisem sama, da sem slišana ter da sem vredna zaživeti na novo, srečno življenje. Moj odnos do mojega otroka pa ni več bolečina, ampak ljubezen in mir, ki ga čutim do njega in upanje, da se v večnosti srečava in objameva. To spoznanje in upanje mi prinaša nasmeh na obraz in v moje srce.

Knjiga Patricie Sandoval me je navdihnila, osrečila in mi dala pogum, da tudi sama postanem pričevalka upanja, da se iz vsake bolečine, trpljenja in najgloblje teme zmoremo roditi v novo življenje, da zmoremo živeti v sreči in veselju do življenja, ki po prestanih preizkušnjah zažari še v lepših barvah ter večji svetlobi.  Patricia Sandoval mi je postala vzornica, vzornica v pričevanju.

Knjiga Preustvarjana prinaša upanje, ozdravljenje, osvoboditev, spreobrnitev in veselje do življenja. Knjiga je milost in dar, ki ju prejmemo v roke in seže naravnost v srce. Knjiga spreminja in resnično    P R E U S T V A R J A.

Simona

Molitev mamice (udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd)

Čudoviti so plodovi milosti, s katero se vedno znova srečajo udeleženci duhovnih vaj Rahelin vinograd. Ta milost med duhovnimi vajami in po zaključku le teh v  udeležencih poraja različne odzive, eden izmed takšnih je tudi molitev mamice – udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd. Kot je ob tem sama zapisala je ta molitev posledica Božje navzočnosti in z velikim veseljem jo je pripravljena deliti naprej. Molitvi lahko prisluhnete na tej povezavi.

Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če…

Pričevanje očeta po splavu

Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo povzroči posledice. Le-teh se v času sprejemanja odločitve pogosto tudi ne zavedamo. Biti postavljen pred dejstvo, sprejeti odločitev in s posledicami odločitve živeti je nekaj, s čimer se soočamo vsakodnevno, toda dokler ne sprejemamo najtežjih odločitev se tega procesa sploh ne zavedamo.

Napisano velja tudi zame in za odločitev o splavu, ki sem jo sprejel skupaj z ženo. Razlogi za odločitev  za splav so globlji, kot bi jih bilo možno na tem mestu navesti in so privedli do odločitve za ta korak.

Ne vem, kako se počuti ženska… 

Kot mož in oče verjetno nikoli ne bom vedel kako se ob takšnem koraku dejansko počuti ženska in mati, toda vem eno – ne predstavljam si, da bi skozi žalovanje po splavu morala hoditi žena (mati) sama, brez moža. Navzven močna, trdna in neupogljiva, v notranjosti pa boj z občutki, odgovornostjo, žalostjo, krivdo, žalovanjem itd. Vse to sem začutil ob ženi in vse to sem čutil tudi sam.

Vse tiste, ki pravijo, da moški splava ne doživljamo tako intenzivno kot ženske bi rad opomnil na eno – mi moški, mi možje smo tisti, ki lahko z oporo, zgledom in svojo prisotnostjo žene obvarujemo pred tem korakom, ki ga naredita SKUPAJ. Sam žene nisem obvaroval pred tem, nisem bil prava opora, nisem znal najti druge rešitve… in za splav sva se odločila skupaj, oba, po (kot sva mislila) tehtnem premisleku. In potem se je začela nova, druga pot, ampak ni bilo poti olajšanja, poti veselja, poti radosti in poti brezskrbnosti, ravno obratno.

Tudi sam, podobno kot žena, sem takoj začel doživljati eno tiho spraševanje v svoji notranjosti, vprašanja o smiselnosti dejanja so bila tiha, a vedno bolj navzoča. Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če… če bi bil bolj močan, če bi ženo naslonil na rame in ji dejal: »Ne skrbi, skupaj zmoreva«.

Tega nikoli ne bom vedel in s tem sem se počasi sprijaznil, toda vem, da sem zaradi te odločitve padel kot mož, kot varuh družine… Bolečina, krivda, odgovornost in samoobtoževanje so le nekateri občutki s katerimi sem se moral spopasti, toda najbolj (še vedno) boli občutek, da kot mož in zakonec nisem bil trdna skala, na kateri bi lahko z ženo skupaj zidala z zidaki, ki nama jih je naklonilo življenje…

 

Milost odpuščanja

Bogu hvaležen za milost odpuščanja in Njegove navzočnosti v najinem zakonu lahko sedaj zapišem te besede – bogatejši za spoznanje o tem, da kljub temu, da je naše zaupanje v Božjo previdnost včasih (pre)krhko, On nikoli ne dvigne svojih rok od nas…

Včasih se zaradi tega vprašam ali sem vreden tega, da imam ob sebi ljubečo ženo, družino in ali lahko od njih pričakujem, da mi bodo zaupali kot očetu, možu… odgovor na to ni preprost, predvsem pa ni samoumeven, toda trdno verjamem, da mi je Bog v življenju na pot poslal ravno tiste osebe, ob katerih se lahko poberem po padcu, tiste, ki (včasih nevede) obrišejo solze, ki se pretakajo v duši, predvsem pa tiste zaradi katerih je lažje stopati po poti preizkušenj.

Ne glede na zunanjo trdnost tudi moški in očetje potrebujemo vse tisto, kar žene pričakujejo od nas, le da tega (pre)pogosto ne znamo in ne želimo pokazati.