Hvala Bogu, živim!*

Vem, dragi Bog, da me Ti poznaš bolj kot poznam sama sebe. Vem, da si me Ti želel, da si me Ti ohranil pri življenju in da si me izbral in imaš načrt za moje življenje. Predolgo sem se Ti upirala, do skrajnosti sem bila utrujena, ranjena, naveličana bežanja in skrivanja pred Resnico.

Ti, Očka, želiš slišati glasno izpričano resnico, mojo resnico iz mojih ust. Soočam se s svojo preteklostjo, ni lepa in ni lahko. Vso svojo bednost sprejemam, delim s Teboj, Te prosim in Ti dovolim da me odrešiš, ozdraviš in osvobodiš. Dolga leta sem tavala, iskala na nepravih mestih, trkala na neprava vrata in klicala na pomoč ljudi, ki me niso poznali in razumeli. Čisto na koncu, »na dnu«, v breznu in v temi sem zavpila: »BOG, POMAGAJ MI!«

Rodila sem se peta po vrsti po Božji milosti, mama in ata me nista želela, a je bilo za splav prepozno. Torej, trije bratje, sestra, ata pijanec, mama živčna razvalina in jaz, to je bila naša družina. Otroci smo bili krščeni, vere nismo prakticirali.

Revščina in alkoholizem, strah pred atovim nasiljem, nezaželenost, ničvrednost, vse to se je nam otrokom zažrlo v meso. V takem okolju sem si pridobila držo ničvrednosti in nezaželenosti. Trudila sem se ugajati drugim, bila sem pridna, ubogljiva, nisem hotela izzivati ata, ker se ga bala. V šoli mi je šlo dobro, imela sem rada red in uspeh. Hvala Bogu.

Otrok ulice

Vedno sem zagovarjala druge, jih ščitila, prevzemala krivdo nase, sebe sem puščala zadaj. Nisem se spraševala, kaj pa jaz, jaz nisem bila pomembna. Bila sem majhna, drobna, podhranjena v vsem in izgubljena hči. Nikomur ni bilo mar zame. Bila sem otrok ulice, družila sem se predvsem s fanti, nikoli se nisem igrala s punčkami. Moje srce ni občutilo ljubezni, topline doma, sočutja in varnosti. Nikoli nisem videla, da bi ata koga od nas stisnil, pobožal in pestoval.

Kmalu sem okusila opojnost alkohola kar doma, za domačo mizo. In bilo je super – kot se na začetku pokaže zlo, da nas zvabi v svojo past in nas odpelje v svet zla in greha. In alkohol je veliko zlo. Moč je pokazal pri petnajstih letih, ko me je spolno zlorabil devetnajstletni fant. Bil je bratov prijatelj, poznal me je in izkoristil mojo nemoč, mojo nedolžnost, naivnost, me opil in posilil. Po tem dogodku me je bilo tako sram, počutila sem se umazano in krivo, da dolgo nisem nikomur o tem povedala.

Zmagalo je prepričanje, da je najbolje, da se otroka znebiva

V srednji šoli sem spoznala prijetnega, pridnega in pametnega fanta. Dolgo nisva imela spolnih odnosov, ker me je bilo sram, da nisem več nedolžna. Samo njemu sem povedala o posilstvu. Po letu in pol se je zgodilo in takoj sem zanosila, bila sem v sedemnajstem letu. Bog nama je podaril novo življenje.

Fant o tem, da bi ga obdržala ni želel niti slišati. Ni hotel prevzeti odgovornosti za svoje dejanje. Boga nisva poznala, tudi on je izhajal iz neverne družine, oče je bil komunist. Vmešali so se starši obeh in zmagalo je njihovo prepričanje, da je za naju oba najbolje, da se otroka znebiva. Nisem imela opore pri mojih, bratje in sestra so že vsi imeli svoje družine in so živeli drugje. Mama mi je dejala: »To še ni otrok, to je kepa krvi in ne živi, jaz sem petkrat splavila in še vedno sem živa!«. Teh besed se spominjam, kot bi bile izrečene tukaj in zdaj.

Poslušala sem mamo, jo ubogala, čeprav bi otroka obdržala, saj sem imela zelo rada otroke, v tem času sem imela že nečake.

Mama je šla z menoj, podpisala je dovoljenje za splav, ker sem bila mladoletna. Vsi vpleteni so si umili svoje roke kot Poncij Pilat, zame pa se je pričel pekel na zemlji. Ubila sem življenje v sebi. Ubila sem dar Boga in izbrala tavanje v puščavi, jokanje in škripanje z zobmi. Ne glede na razmere, v in zaradi katerih je narejen splav, posledice vedno nosi mati! Ta smrtni greh je ubil v meni še tisto malo dobrega, ki sem ga uspela ohraniti. Fanta, čeprav je bil sicer dober, sem zasovražila, ga poniževala, varala, hotela sem ga uničiti, da bi trpel kot sem trpela jaz. Splav ubije življenje in ljubezen. Zveza se je klavrno, skoraj tragično končala. Prepričana se, če bi se takrat odločila za otroka, bi ostala skupaj in vse bi bilo lepše. Tako pa …

Gospod pa me je vedno znova dvigoval …

No, brat mi je pripeljal novega prijatelja, da mu “naštrikam” pulover. Bil je ločen, imel je otroka, bil je žalosten, izgubljen, zmeden in normalno, meni se je takoj zasmilil. Jaz, vsa ranjena in čustveno prizadeta sem se spustila v zvezo z njim zato, da bi mu pomagala. Sčasoma so se v meni prebudila čustva, zaživela sva skupaj in se poročila. Letos bo 40 let puščave zakona, zakona v katerem me je Gospod Bog preizkušal, klical in trkal na moje gluho srce. Hudobec pa mi je sem ter tja priredil pravo slavje, po katerem je slavil on sam. Dobesedno me je metal ob tla, Gospod pa me je vedno znova dvigoval in mi dajal moč da sem šla naprej.

Doživljala sem tako hude notranje boje, da nisem bila sposobna živeti življenja matere in žene. Mož je imel svojo bolečo nepredelano preteklost, umikal se je, skrival in nas puščal same. Razjedalo me je ljubosumje, zavist, jeza, strah, tesnoba, depresija, stradanje, boj z alkoholizmom… Vse možne stiske tega sveta. Da bi se rešila, sem se zakopala v delo. Postala sem uspešna podjetnica, dokazovala svojo vrednost in sposobnost pred možem, taščo in vsemi, ki so me poniževali.

Na zunaj je izgledalo prav dobro za druge, a v meni je ostalo vse po starem. Postalo je še huje, ko sem opazovala lastna otroka kako stopata na pot zla (imeli smo gostinski lokal, alkohol in razvrat sta bila pri nas doma). V meni se je dvigoval gnus, nisem zmogla več streči pijače in gledati pijancev. Začela sem delati načrt kako se bom vsega tega znebila. Nihče me v tem ni podpiral, nakopala sem si zamero otrok in moža. Ata je umrl zaradi alkohola in brat je storil samomor zaradi alkohola in zavoženega življenja. Odločila sem se, da nekaj spremenim ali pa raje umrem.

V Rahelinem vinogradu sem spoznala, sprejela, objela in izročila otroke v Božje naročje

Moje življenje dobiva smisel, odkar je v moje ubogo in razpoložljivo srce vstopil Jezus. Odprl mi je oči, spregledala sem. Resnica vedno in povsod pošilja pomoč, koristi nam le, če jo sprejmemo. Jaz sem sprejela in šla na pot za Jezusom. Pripeljal me je v Rahelin vinograd. Zgodilo se je točno 40 let po prvem splavu. V Rahelinem vinogradu sem spoznala, sprejela, objela in izročila otroke v Božje naročje. Spoznala sem, da je splav največje zlo, ki ga ženska stori sama sebi. Posledice so tako hude, tako krute in uničujoče, da jih marsikatera žena ne preživi. Verjamem pa, da mnogo žena nikoli ne spozna, da je vse njihovo nadaljnje življenje povezano s tem dejanjem. Zdaj vem zakaj je bila moja mama vse do smrti tako uboga, bolna duhovno in fizično, brez vsakršne moči in volje do življenja.

Hvaležna sem Gospodu za Njegovo ljubezen, odpuščanje in neskončno usmiljenje. Tolažba prihaja vsak dan znova in znova, nova milost, Gospod briše solze, rešuje mojo dušo in skrušeno srce ozdravlja. Iskrena hvala ekipi Rahelinega vinograda za sočuten pristop in predanost želji pomagati vsem nam ranjenim ženam, ki trpimo za posledicami splava. Po vas Gospod ozdravlja, vi ste razpoložljivo orodje v Njegovih rokah, naj vas Njegova milost in usmiljenje napolnjujeta in vodita pri vašem poslanstvu.

Molim, da bi vsako dekle, žena, mati ki bo brala pričevanje mojega življenja, napolnil Sveti Duh

Prepričana sem, da se najhujše zlo zgodi ljudem iz nevednosti, nepoučenosti in zanemarjenosti v vzgoji. VEM, da splava ne bi storila če bi bila poučena o tem, kaj vse prikriva in prinaša to zlo. Nujno je mladostnike dovolj zgodaj poučiti o teh rečeh. Predvsem je nujno in obvezno v vzgojo o spolnosti, zaščiti, splavu itd. vnesti pomembnost čistosti! Naša telesa so tempelj Svetega Duha, pripadamo Bogu. Bog nam je podaril svobodo, podaril pa nam je tudi zapovedi, ki so zapisane v naših srcih. Gospod podarja žene, ki pričujejo o posledicah splava iz svojih lastnih izkušenj.

Molim, da bi vsako dekle, žena, mati, ki bo brala pričevanje mojega življenja, napolnil Sveti Duh s strahom Božjim in razsvetljenje, da s splavom ne reši sebe, temveč da v sebi ubije odnos z Bogom, ki je POT, RESNICA in ŽIVLJENJE. Dajmo prednost novemu življenju in ne svoji sebičnosti in strahu zase! Vsak otrok ima pravico živeti. Gospod Bog podari življenje in samo On ga vzame, ko je in če je taka Njegova volja.

Amen.

Marija C. K.

*pismo udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd

Pretresljivo pričevanje po splavu: Božje usmiljenje, ki dviga

To, da sedaj svobodno pišem mojo zgodbo je Božja volja in milost, ki jo je zame storil Bog v mojem življenju. Brez te milosti ne bi zmogla spregovoriti ene besede. Moje življenje sedaj bi bilo popolnoma drugačno, če bi se dogodki pred osemnajstimi leti odvili drugače. Vendar se niso. Takrat sem sprejela svojo najtežjo in najbolj napačno odločitev ter storila svojo največjo napako v  življenju. To je odločitev za splav. To odločitev sem sprejela, ko sem se znašla v nepričakovani, težki situaciji. In takrat, ko sem bila še mlada, neizkušena, prestrašena in nesigurna punca, ji nisem bila kos. Podlegla sem v tej stiski, slabotnosti in situaciji. To odločitev od takrat naprej vse do danes globoko in iskreno obžalujem. In časa ni mogoče zavrteti nazaj.

Kaj me je privedlo to tega, vam sedaj na kratko približam. Svoje otroštvo in mladost sem preživljala v družini z bratom, ljubečo mamo in delovnim očetom. Bila sem vzgojena v veri, v dobrih delovnih in učnih navadah. Bila sem vedno rada v družbi sorodnikov ali prijateljev. Družinski mir je kalil očetov alkoholizem ter vse težave, situacije in travme, ki so se dogajale v zvezi s tem. Tako sem se v svet srednje šole in študija podala  s temi izkušnjami, nesigurnostjo in nenehnim iskanjem ljubezni in potrjevanja. Po izkušnjah v domačem okolju sem tudi sama preživljala mladost v pijančevanju, zabavah v družbi, v iskanju ljubezni v kratkih zvezah ali avanturah. Tako sem ob koncu študija stopila v zvezo z deset let starejšim moškim. Bil je tujec, kot delavec v Sloveniji. Sčasoma sem ga začela bolj spoznavati in sem ugotovila, da je imel nečisto preteklost in v družbi veljal za nasilneža. Ljudje okrog mene so me opozarjali, naj razmislim s kako osebo se zapletam. A sem se v svoji naivnosti in neizkušenosti vseeno podala v ta odnos, saj sem bila zaslepljena, ker sem končno dobila pozornost in naklonjenost od moškega.

V tem obdobju sem se oddaljila od staršev, stare družbe, prijateljic, se predajala pijančevanju, kajenju in nemoralnemu vedenju. Popolnoma sem se izgubila. A ko je prihajalo na plano njegovo agresivno vedenje, sem se prihodnosti z njim ustrašila in odšla iz tega odnosa. A on se s tem ni sprijaznil in me še naprej nadlegoval. Odšla sem, a kmalu izvedela, da sem noseča. Nepričakovano spoznanje. V meni je otrok. Strah me je. Sram pred starši in ostalimi. Kaj bodo rekli drugi? Ali bom sama z otrokom? Kaj če on izve? Ali mi ga bo hotel vzeti? Otrok ne bo imel mirnega življenja, bo razdvojen. Ne želim mu tega. Ne vem, kaj naj. Sram in strah me je bilo doma povedati. Nešteto vprašanj, stisk, dvomov, duhovnih bojev. Sprejeti otroka. Želim si ga. Kako? Ne zmorem. Žal sem samo hotela vse skupaj skriti, pobegniti od vsega, pozabiti vse, kar je povezano s tem človekom. Želela sem si, da vse to čim prej mine, da tega trenutka ne bi bilo. Tudi pogovor z dvema prijateljicama mi ni prinesel rešitve. Žal sem podlegla tej stiski, strahovom, brezupni situaciji, s katero se nisem mogla nositi.

Takoj po dejanju splava mi je bilo žal. Že isti trenutek, ko sem odprla oči po tem groznem dejanju v bolniški sobi. Izgubila sem otroka, materinstvo, izgubila sebe, dostojanstvo, samospoštovanje, čistost, brezskrbno mladost, spontanost. Nikoli več nisem bila enak človek. Vame se je naselil obup, strah, obžalovanje, krivda. Sledila so grozna leta. Dosegla sem dno od dna mojega življenja. Zaprla sem se vase, od vseh. Izgubila zaupanje v sebe in v druge. Nekateri so se celo oddaljili od mene in ravno tisti, ki so mi bili najbolj blizu in ki sem jim zaupala. Vse skupaj so spremljale psihične, čustvene, telesne, duhovne stiske, občutek zavrženosti, zapuščenosti, nadlegovanja tega moškega in strah pred njim. Tudi bolezen, zelo močne alergije, težave z dihanjem, s spanjem, nočne more, pritisk v prsih. Niti s časom in leti ni minila stiska in obžalovanje, kot sem pričakovala. Neštetokrat sem se spraševala zakaj. Zakaj se je to zgodilo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zakaj ne moremo časa zavrteti nazaj? Ravnala bi drugače. Bilo je vedno huje, saj o tem nisem govorila z nikomer. Bila sem popolnoma sama s to izkušnjo. Sledili so trenutki, ko mi je življenje steklo, dobila sem službo, se naprej ukvarjala s športom, se vrnila v družbo. In spet padci, ko sem se znova podajala v zabave, alkohol, ponočevanja, avanture, iskanje potrditve v družbi, dokazovanje v športu. Samo da sem vse potisnila in da bi pozabila. A nisem nikoli. Vsak dan sem se spomnila na ta dogodek. Še posebej je bilo mučno, ko sem zvečer legla v posteljo in ostala sama s temi mislimi, občutki, krivdo in bolečino. Kot da bi na mene pritiskala betonska teža. Z obžalovanjem, krivdo, žalostjo in stiskami sem se ves čas borila.

Vse do trenutka, ko me je mati Marija poklicala na romanje v Medžugorje in ko sem tam začutila Božjo prisotnost. Takoj ko sem stopila na tla v Medžugorju, sem začutila, da sem se vrnila k Bogu. Pri Bogu sem začutila tako polnost, ki sem jo na krivih in grešnih krajih zaman iskala. Že prvi večer na molitvi pred Jezusom, pred najsvetejšim in po dogodku, v katerem sem se na poseben način srečala z Marijo in njenim milostnim in ljubečim pogledom, sem v sebi začutila Jezusov in Marijin klic, da spregovorim o moji izkušnji. In sem res, prijateljici sem se zmogla še isti večer odpreti. Naslednji dan sem odšla k spovedi, po šestnajstih letih, krstila mojega otroka v duhu, ime mu je Jure in bilo je veliko olajšanje in odrešenje. Prvič po šestih letih po splavu sem odprla svoje srce in jokala od te bolečine, saj sem prej nosila samo težo in breme krivde in obžalovanja. Od takrat naprej se v Medžugorje k Mariji vračam vsako leto, tudi večkrat na leto. Iz hvaležnosti, saj me je Marija poklicala in pripeljala nazaj k Bogu, k Jezusu. Ob njej sem doživela takšne notranje milosti v srcu, ki se jih ne da opisati. Življenje z Bogom me je začelo popolnoma spreminjati. Takrat sem šele zmogla jokati, izlila sem morje solz, izlila sem Jezusu svojo bolečino, se mu zahvaljevala za milost, da se je zmogel spustiti in skloniti tako nizko k meni, grešnici in me odrešiti. Jezus je neskončno usmiljen, saj lahko vsako grešnost, bolečino, rano in izgubo pretvori v milost.

Čeprav mi je Bog odpustil moje dejanje, pa sem se še dolgo borila z lastno krivdo, neodpuščanjem, kar pa je bilo najtežje. Veliko sem molila in prosila k Bogu in Mariji, da bi si zmogla odpustiti. In čez čas, ko sem Jezusu to predajala, sem se osvobodila tudi tega. Spoznala sem, da Bog nikoli nikogar, tudi najbolj slabotnega, grešnega, zapuščenega, ranjenega, ne bo pustil trpeti. Daruje nam tako ljubezen, odpuščanje in usmiljenje, ki ga ljudje ne moremo doumeti. Vsa ta spoznanja in izkušnje z Bogom so me odvračala od prejšnjega načina življenja, od nekaterih ljudi, začela sem živeti v molitvi, veselju in miru z Bogom. Spoznavala sem nove ljudi in se začela ukvarjati z dejavnostmi, ki so me izpolnjevale; petje, igranje, ustvarjanje, potovanje, pohodi v naravo.

Otrok na zemlji nimam in nimam partnerja. Dolga leta sem mislila, da me Bog s tem kaznuje, saj sem splavila življenje pred leti in da tega nisem vredna. Tudi druge težave so se pojavljale in nenehen občutek, da nisem vredna, da moram trpeti, da se moram odkupiti za svojo napako, da moram vsem ustreči, da si ne zaslužim biti srečna, da moram mojo izkušnjo skrivati, da ne smem pokazati žalosti in obžalovanja, občutljivost in še in še. Veliko sem molila in prosila Boga, da me osvobodi vsega tega.

Zato sem sedaj toliko bolj srečna, da me je Bog pred dvema letoma pripeljal v Rahelin vinograd. Ko sem vstopila v prostor duhovnih vaj, sem takoj začutila ljubezen in Božjo prisotnost. Čutila sem se sprejeto, željeno, ljubljeno, razumljeno, slišano in potolaženo. Pri osebah, ki vodijo Rahelin vinograd se čuti, da Jezus deluje preko njihovih besed, objemov, tolažbe, ljubezni, poslušanja, pozornosti. Tam sem srečala osebe, ki so prav tako doživele izkušnjo splava, kar sem si vedno želela, saj se v trenutku začutimo in razumemo v svojih bolečinah. Pred temi udeleženci in pred Jezusa sem lahko izlila vse moje življenje, mojo izkušnjo, bolečine, rane, posledice, obžalovanje, krivdo, obžalovanje za Juretom, izgubljeno materinstvo. Čutila sem neverjetno svobodo izraziti se, saj je okolje tam zelo razumevajoče, čuteče in svobodno. Jezus je bil zelo navzoč med nami, ozdravljal je in osvobajal. Zmogla sem vzpostaviti osebni odnos z otrokom, mu izkazati ljubezen, kar pa prej zaradi bolečin in ran nisem zmogla. Najbolj osvobajajoče dejanje pa mi je bilo, ko sem lahko pri maši iz mojega naročja izročila svojega otroka Jureta v naročje Boga, v nebesa. Sedaj sem s tem pomirjena, saj je na varnem pri Bogu in materi Mariji. In tja želim priti tudi jaz, saj sem tja poklicana. Jure mi je, čeprav je v mojem telesu živel le nekaj tednov, pokazal smisel življenja. To je priti k njemu, mojemu otroku, v nebesa,  kjer bova skupaj z Bogom v večnem miru in sreči.

Lahko rečem: Rahelin vinograd je kraj, kjer Jezus kakor sonce posije v naša srca in ga ozdravi. Ko sem se peljala domov iz Rahelinega vinograda sem čutila, kot da sem ponovno rojena. In sem res, kar čutim na vseh področjih. Življenje po Rahelinem vinogradu se mi spreminja. Ozdravljena od bolečin in preteklosti živim notranje svobodna. Povrnilo se mi je dostojanstvo, samospoštovanje, radost, veselje, izboljšali so se mi odnosi do drugih, zaupanje v sebe in v ljudi, notranje sem stabilnejša, bolj sigurna in sproščena. Lažje se odprem in govorim o moji izkušnji.

Po 16 letih sem po veliko molitve končno zmogla spregovoriti mami o izkušnji splava ter tudi drugim se sedaj lažje odprem. Močno je spoznanje, da me Bog ljubi, očistil je moje življenje in mi želi, da sem srečna in da si zaslužim novo priložnost, upanje v novo lepo in vredno življenje. Vem in verjamem, da je moj Jure v varnem objemu Boga. V mojem srcu ima posebno mesto in ga imam neskončno rada. Srečna sem, da sem njegova mamica. Sedaj se zavedam, da je vsako življenje neprecenljiv Božji dar. Tako natopljena in okrepljena z Božjo ljubeznijo sem pripravljena pomagati tudi drugim mamicam, ki se znajdejo v podobni situaciji kot sem bila jaz. Bog me je poklical tudi v to poslanstvo, poslanstvo življenja. Moje močno spoznanje je, da je vredno sprejeti najtežje preizkušnje, da bi vsako spočeto življenje ugledalo luč sveta. Z veseljem pričujem o Božjem usmiljenju, ozdravljenju in dobroti, ki jih je Bog storil zame. Vame je Bog naselil mir, postajam vedno bolj zadovoljna, srečna, hvaležna, nežna do sebe in do drugih, razumevajoča, sočutna, dovolim si lepe trenutke, zmorem sprejemati in izkazovati ljubezen ter se veseliti vsakega dne, vsakega trenutka, saj vem, da mi je Bog dal novo življenje in upanje iz čiste ljubezni. Bogu sem hvaležna za mojega otroka Jureta ter za vse kar je Bog storil zame, da je vedno in sedaj, ta trenutek z menoj, zato mu bom vedno ostala zvesta. Do večnosti. Amen.     

Julija

(pričevanje je bilo prvotno objavljeno na spletni strani 24kul.si)

Preustvarjena

Navdihujoča zgodba Patricie Sandoval, svetovne znane zagovornice življenja, ki nagovarje ljudi po vsem svetu.

Avtorica s svojo osebno zgodbo predstavi celovito notranje ozdravljenje po treh splavih, ki ga je prejela na duhovnih vajah Rahelin vinograd.

V svojem pričevanju se dotakne tudi Njega, ki je posegel v njeno življenje in ji pomagal na poti novega poslanstva.

Knjiga je izšla pri založbi Emanuel.

Vtis ene izmed slovenskih udeleženk Rahelinega vinograda:

S knjigo Preustvarjena sem se prvič srečala ob objavi knjige, ki jo je založba Emanuel delila na Facebooku. Knjiga prikazuje resnično življenjsko zgodbo čudovite ženske, mamice, Patricie Sandoval, ki je v težkih družinskih in življenjskih razmerah in v boju z odvisnostjo podlegla še v preizkušnji z izkušnjo splava. Predstavitev knjige in povzetek njene življenjske zgodbe me je takoj nagovorila in želela sem prebrati to zgodbo. Predvsem zato, ker imam sama izkušnjo splava in me nagovori vsako pričevanje mamice, ki ima toliko poguma, da zmore podeliti svojo izkušnjo osebno ali širšemu krogu ljudi in tako izraziti svojo bolečino in hkrati osvoboditev, ki ga prinese ravno milost, ko se zmoremo končno odpreti, podeliti svojo izkušnjo, bolečino, rane, obžalovanje po izgubi otroka in občutke, ki nas spremljajo po tej izkušnji. Knjigo mi je pred tem priporočila moja zelo dobra prijateljica, kateri sem zaupala mojo izkušnjo splava in mi je pri moji ozdravitvi in osvoboditvi od bolečine splava zelo pomagala in mi stoji ob strani. Zato sem knjigo naročila v istem trenutku, ko sem prebrala objavo. Knjiga me je pritegnila tudi zaradi glavne osebe v tej zgodbi Patricie, ki dejansko žari na naslovnici te knjige in ravno njen nasmeh, njena drža, ki izraža polnost življenja in veselje, kljub vsem preizkušnjam s katerimi se je srečala. Zato me je vse skupaj navdalo z zelo velikih upanjem in dejstvom, da življenje ni nikoli izgubljeno in da vsak dan lahko začnemo živeti znova, kljub padcem, ki smo jih doživeli v življenju. In da v svetu obstaja še nekdo, ki se je srečal z enako bolečo izkušnjo splava kot sem se sama. Z vznemirjenjem sem pričakovala knjigo.

Nekega dne, ko sem se pripeljala iz službe, sem ob vstopu v dom že zagledala paket na polici, kjer me ponavadi čaka prejeta pošta. »To je knjiga Preustvarjana!« Sem pomislila. »Super!«, sem se razveselila, »Komaj čakam, da jo začnem brati!«. Ko sem prijela knjigo v roke in zagledala sliko Patricie Sandoval na sliki, sem pomislila: »Če se zmore ona tako polna življenja smejati po preizkušnji splava in težkem življenju, se bom z veseljem srečna smejala tudi jaz! Uau, kakšen zgled mi je, pa še knjige nisem niti odprla.«, sem pomislila.

Ko sem začutila pravi trenutek za branje, sem odprla knjigo in začela brati. Zgodba me je tako potegnila vase, da me je kar vleklo k branju. V trenutku sem se poistovetila s Patrico. Listala sem stran za stranjo in se kar potopila v njeno zgodbo in velikokrat začutila, kot da sem podobno zgodbo in dogodke živela sama. Knjige kar nisem in nisem mogla nehati brati. Velikokrat kakšno knjigo s težavo berem, a pri tej zgodbi sem komaj čakala, da izvem, kaj se bo dogajalo naprej. Prebrala sem jo v trenu.

Zgodba je tako živa, resnična, globoka, iskrena, polna bolečine, padcev, upanja, hrepenenja po ljubezni, sprejetosti, sreči, po bližini, ki jo je iskala Patricia v svoji družini, v partnerskih odnosih, v svojem predajanju odvisnosti v svetu drog, v begu pred bolečino in občutku zavrženosti. Poglavitni razlog njenih padcev in bolečin v njenem življenju, pa so bile posledice splavov, ki jih je imela. Že ko je v njeno življenje vstopilo nekaj upanja, je v istem trenutku padla v preizkušnjah in se vrnila nazaj v grešno življenje. Ni pa se zavedala, da se ji vse to dogaja zaradi rane splavov. Njeno življenje je bilo ves čas v napetosti, bilo je na nitki. Šele po letih takega življenja in ko je videla, da tako življenje ne prinaša osvoboditve in sreče, se je začelo njeno odrešenje in doživela je upanje, da zmore stopiti iz brezna drog, bežanja, bolečine ob izgubi otrok. Srečevala je ljudi, ki so vplivali na njeno odrešitev in ozdravljenje ter jo pripeljali po poti upanja v novo življenje. Ena od teh poti jo je vodila v Rahelin vinograd, kjer je doživela ozdravljenje in osvoboditev od bolečin splavov. V tem ozdravljenju pa je v njeno življenje stopil dragi Bog, ki je neskončen v usmiljenju in ki nikogar ne bo pustil na tleh in v trpljenju, tako kot ni pustil Patricije Sandoval. Ravno nasprotno, dal ji je moči, da je postala pričevalka življenja, ljubezni in upanja v ozdravljenje in novo življenje.

Ko je zmogla spregovoriti o svojih izkušnjah splavov in izraziti svojo stisko in bolečino ob izgubi otrok, se ji je življenje začelo spreminjati. Osvobajala se je svoje slabe in težke preteklosti, o izkušnji splava je zmogla spregovoriti drugim in se tako osvobajala krivde, sramu, obžalovanja in bolečine, ki jo je doživljala in nosila v sebi leta in leta. Bolečina se je začela preustvarjati v milost.

Z njeno zgodbo sem se zelo poistovetila ravno zaradi moje izkušnje splava in življenja samega, ki je v mojem družinskem okolju prav tako bilo polno bolečine in mladosti, ki sem jo preživela v iskanju ljubezni in potrditve na napačnih krajih in v nezdravih partnerskih odnosih. Zgodba Patricie Sandoval me je ob branju ozdravljala, dotaknila se me je do srca, do solz, osvobajala me je tudi moje lastne krivde, obžalovanja, preteklosti in bolečine. Začutila sem, da nisem sama. Začutila sem bolečino vsake ženske, ki trpi, ki se prav tako bori z obžalovanjem, z bolečino zaradi izgube svojega otroka. A hkrati me je zgodba navdala z upanjem, da nas življenje ne pusti na dnu, če le zaupamo ljubezni, milosti, ki nam jo podari Bog, če se mu le predamo. In če odpremo svoja srca nekomu, ki je ob nas, ki nam želi pomagati, ki nas želi poslušati, da nam da upanje, da nismo sami, da obstaja izhod iz vsake krize, da obstaja upanje v ozdravljenje, v osvoboditev od krivde in posledic, ki smo si jih sami zadali s svojimi krivimi dejanji.

In prav tako kot je Patricia Sandoval doživela ozdravljenje v Rahelinem vinogradu, sem tudi sama hvaležna, da me je pot pripeljala v Rahelin vinograd v Sloveniji, kjer sem sama osebno in resnično doživela popolno ozdravljenje in osvoboditev od posledic splava, kar sem v sebi nosila 16 let. Tam sem doživela božje usmiljenje in odrešilno in ozdravljajočo moč Jezusove ljubezni. Spoznala sem, da moje življenje po splavu ni več trpljenje, ampak odrešitev, ko sem se osvobodila lastne krivde in obsojanja, bolečine, ko sem spoznala, da nisem sama, da sem slišana ter da sem vredna zaživeti na novo, srečno življenje. Moj odnos do mojega otroka pa ni več bolečina, ampak ljubezen in mir, ki ga čutim do njega in upanje, da se v večnosti srečava in objameva. To spoznanje in upanje mi prinaša nasmeh na obraz in v moje srce.

Knjiga Patricie Sandoval me je navdihnila, osrečila in mi dala pogum, da tudi sama postanem pričevalka upanja, da se iz vsake bolečine, trpljenja in najgloblje teme zmoremo roditi v novo življenje, da zmoremo živeti v sreči in veselju do življenja, ki po prestanih preizkušnjah zažari še v lepših barvah ter večji svetlobi.  Patricia Sandoval mi je postala vzornica, vzornica v pričevanju.

Knjiga Preustvarjana prinaša upanje, ozdravljenje, osvoboditev, spreobrnitev in veselje do življenja. Knjiga je milost in dar, ki ju prejmemo v roke in seže naravnost v srce. Knjiga spreminja in resnično    P R E U S T V A R J A.

Simona

Molitev mamice (udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd)

Čudoviti so plodovi milosti, s katero se vedno znova srečajo udeleženci duhovnih vaj Rahelin vinograd. Ta milost med duhovnimi vajami in po zaključku le teh v  udeležencih poraja različne odzive, eden izmed takšnih je tudi molitev mamice – udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd. Kot je ob tem sama zapisala je ta molitev posledica Božje navzočnosti in z velikim veseljem jo je pripravljena deliti naprej. Molitvi lahko prisluhnete na tej povezavi.

Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če…

Pričevanje očeta po splavu

Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo povzroči posledice. Le-teh se v času sprejemanja odločitve pogosto tudi ne zavedamo. Biti postavljen pred dejstvo, sprejeti odločitev in s posledicami odločitve živeti je nekaj, s čimer se soočamo vsakodnevno, toda dokler ne sprejemamo najtežjih odločitev se tega procesa sploh ne zavedamo.

Napisano velja tudi zame in za odločitev o splavu, ki sem jo sprejel skupaj z ženo. Razlogi za odločitev  za splav so globlji, kot bi jih bilo možno na tem mestu navesti in so privedli do odločitve za ta korak.

Ne vem, kako se počuti ženska… 

Kot mož in oče verjetno nikoli ne bom vedel kako se ob takšnem koraku dejansko počuti ženska in mati, toda vem eno – ne predstavljam si, da bi skozi žalovanje po splavu morala hoditi žena (mati) sama, brez moža. Navzven močna, trdna in neupogljiva, v notranjosti pa boj z občutki, odgovornostjo, žalostjo, krivdo, žalovanjem itd. Vse to sem začutil ob ženi in vse to sem čutil tudi sam.

Vse tiste, ki pravijo, da moški splava ne doživljamo tako intenzivno kot ženske bi rad opomnil na eno – mi moški, mi možje smo tisti, ki lahko z oporo, zgledom in svojo prisotnostjo žene obvarujemo pred tem korakom, ki ga naredita SKUPAJ. Sam žene nisem obvaroval pred tem, nisem bil prava opora, nisem znal najti druge rešitve… in za splav sva se odločila skupaj, oba, po (kot sva mislila) tehtnem premisleku. In potem se je začela nova, druga pot, ampak ni bilo poti olajšanja, poti veselja, poti radosti in poti brezskrbnosti, ravno obratno.

Tudi sam, podobno kot žena, sem takoj začel doživljati eno tiho spraševanje v svoji notranjosti, vprašanja o smiselnosti dejanja so bila tiha, a vedno bolj navzoča. Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če… če bi bil bolj močan, če bi ženo naslonil na rame in ji dejal: »Ne skrbi, skupaj zmoreva«.

Tega nikoli ne bom vedel in s tem sem se počasi sprijaznil, toda vem, da sem zaradi te odločitve padel kot mož, kot varuh družine… Bolečina, krivda, odgovornost in samoobtoževanje so le nekateri občutki s katerimi sem se moral spopasti, toda najbolj (še vedno) boli občutek, da kot mož in zakonec nisem bil trdna skala, na kateri bi lahko z ženo skupaj zidala z zidaki, ki nama jih je naklonilo življenje…

 

Milost odpuščanja

Bogu hvaležen za milost odpuščanja in Njegove navzočnosti v najinem zakonu lahko sedaj zapišem te besede – bogatejši za spoznanje o tem, da kljub temu, da je naše zaupanje v Božjo previdnost včasih (pre)krhko, On nikoli ne dvigne svojih rok od nas…

Včasih se zaradi tega vprašam ali sem vreden tega, da imam ob sebi ljubečo ženo, družino in ali lahko od njih pričakujem, da mi bodo zaupali kot očetu, možu… odgovor na to ni preprost, predvsem pa ni samoumeven, toda trdno verjamem, da mi je Bog v življenju na pot poslal ravno tiste osebe, ob katerih se lahko poberem po padcu, tiste, ki (včasih nevede) obrišejo solze, ki se pretakajo v duši, predvsem pa tiste zaradi katerih je lažje stopati po poti preizkušenj.

Ne glede na zunanjo trdnost tudi moški in očetje potrebujemo vse tisto, kar žene pričakujejo od nas, le da tega (pre)pogosto ne znamo in ne želimo pokazati.