Živela sem v družini kot zelo plaha, krhka in občutljiva deklica. Imela sem starejšega brata , ki me je pogosto ustrahoval, poniževal, pretepal. V mladosti nisem imela dovolj samozavesti,
bila sem tudi tarča zasramovanj ter poniževanj s strani vrstnikov. Bilo mi je hudo, udarcev
nisem znala vračati, vedno bolj sem se zapirala v vase in imela sem le največ eno prijateljico.
V družini ni bila vera vrednota, bila sem le krščena, o Bogu se ni govorilo, nisem obiskovala
verouka in o krščanstvu nisem vedela skoraj ničesar.
Že kar zgodaj sem imela resno zvezo s fantom. V četrtem letniku srednje šole mi je izostala
menstruacija. Ustrašila sem se, svojo stisko sem zaupala fantu. Odpravila sem se tudi v
zdravstveni dom, da bi mi naredili test, vendar me je medicinsko sestra osorno odslovila, češ kaj delam paniko in da sem si sama kriva, kaj pa imam spolne odnose. Fant me je nagovarjal, da pozna nekoga, ki bo uredil splav brez da bi kdo za to izvedel, v kolikor bi bila seveda noseča. V to si nisem upala podati.
Bila sem vedno v hujši stiski, staršem sem se bala zaupati. Misel, da sem morda noseča in
strah pred zaničevanjem vrstnikov, sošolcev, brata je bil velik. Takrat nisem vedela, da je
otrok že živ, da je oseba. V svoji naivnosti sem nekje verjela, da otrok oživi, ko ga mati začuti.
Čakala in upala sem na menstruacijo, vendar je nisem dobila. Spominjam sem trenutka, ko
sem čakala na vlak v šolo. Močno me je nagibalo k temu, da bi skočila pod vlak in bi bilo
vsega konec. Le malo je manjkalo, da tega nisem storila.
Prepustila sem se čakanju, fant se je ustrašil in se umaknil od mene.
Nekega dne me je mama vprašala, kdaj sem imela nazadnje menstruacijo. Nisem mogla več
skrivati, povedala sem resnico. Potem se pa je odvijalo zelo naglo, starši so vzeli vse v svoje
roke brez sodelovanja fanta. Mama me je odpeljala h ginekologinji, ta ja potrdila nosečnost,
izbruhnila sem v jok, mami pa napisala kar napotnico za splav. Ko sva se peljali domov mi je
ob vsemu mrazu in hladu v duši postalo za trenutek toplo, ko mi je mama dejala, kaj pa če bi
vseeno imeli otroka ter mi s sočutjem ponudila banano. Vendar ko sva doma povedali
resnico očetu, je le-ta močno udaril po mizi in mi očital, kako sem lahko bila tako neumna,
da sem imela spolne odnose brez zaščite.
Bilo me je strah očeta, počutila sem se tako nemočno, naredili so z mano kaj so želeli, odpeljalo so mi v bolnišnico na splav. Spominjam se, ko sem pred posegom dobila list, da naj podpišem, vsem se je zelo mudilo. Najraje bi pobegnila, pa spet nisem imela dovolj moči. Podpisala sem največjo napačno odločitev v mojem življenju.
Ko sem se zbudila iz narkoze po opravljenem splavu sem si želela samo umreti. Želela sem da izkrvavim, zavračala sem hrano, bila sem čisto otopela. Ker se krvavitev ni ustavila, so me
morala »očistiti«. Del mene je umrlo.
V tistem letu sem se počutila tako samo, fant je tudi odšel v vojsko. Posledice so bile tudi v
odnosu z njim, dolgo časa nisem mogla z njim imeti spolne odnose, pa tudi pozneje mi je bila
spolnost »muka«. Počutila sem se zelo nevredno.
Končala sem fakulteto, rodila dva otroka in imela službo. Po osmih letih sva se razšla in živela sem sama z otrokoma. Ves čas sem obžalovala splav in o svoji bolečini nisem govorila z nikomer. Začela sem se zanimati za duhovnost, iskala sem na različnih krajih, a po čudežu me je Bog pripeljal v cerkev. Zaljubila sem se v Boga v Najsvetejšem Zakramentu in mu najprej predala svojo globoko bolečino glede splava. Imela sem občutek krivde, sramu, razočaranja, saj sem pozneje v bistvu dojela, kaj sem storila. V iskanju Boga in po uvajanju v krščansko vero sem se večkrat spovedala in obžalovala ta greh. V letu izrednega jubileja usmiljenja sem hodila skozi vsa možna sveta vrata, saj sem se počutila kot največja grešnica. Sebi nisem mogla odpustiti, želela sem delati pokoro, vsako trpljenje, ki me je doletelo je spremljala misel: saj si si to zaslužila, še bolj bi morala trpeti.
Nisem vedela, zares nisem vedela, kaj sem vse storila svojemu ljubemu otroku. Če bi mi takrat nekdo povedal, da je otrok živ, kaj vse prestaja, tega ne bi storila. Če bi takrat imela vsaj nekoga, ki bi me podprl in mi stal ob strani, tega zagotovo ne bi storila.
Leta 2020 sem se odločila za Rahelin vinograd. Vedela sem, da moram iti, da še nekaj v meni ni odrešeno. Zame je bilo to nekaj najlepšega. Vzpostavila sem odnos z otrokom, ji dala ime, ki obstaja in je pri Bogu. Začutila sem, da mi moja hči Maša odpušča in ne želi, da se mučim, krivim, bičam s težkimi in obtožujočimi mislimi. Bilo je težko, ampak hkrati tako spokojno. Ko sem prišla domov, sem njeno dušico v duhu prenesla v naš družinski grob. Počutila sem se drugačno, osvobojena globoke žalosti in bolečine. Vendar mi še nekaj ni dala miru, želela sem vedeti datum smrti za svojega otroka.
Po daljšem oklevanju sem le en dan zbrala dovolj poguma in stopila s stik z bolnišnico ter prosila za vpogled v arhiv. Dobila sem povabilo, da lahko le osebno prevzamem želeno dokumentacijo. Zelo mučno in težko mi je bilo iti, v žepu sem držala krstno vodo od svojega otroka iz Rahelinega vinograda in križ ter prosila Boga za moč. Ko sem se približevala kraju, kjer sem pred mnogimi leti storila splav, sem čutila težo zla. Z zaupanjem sem pogled uprla v križanega Jezusa z zavedanjem, da mi je bilo vse odpuščeno in da se bom zmogla soočiti s
kruto resnico. V roke sem dobila izvid, se zahvalila in s solzami v očeh brez besed zapustila
kraj smrti nedolžnega otroka, katerega sem nevede ubila sama. S tresočo roko sem brala
»mrliški list« .
Dejstev ne morem spremeniti, zgodilo se je, odgovorna sem sama ne glede na vse okoliščine.
Posledice nosim sama. Vem, da mi je bilo veliko odpuščeno. Jezus je trpel zame, me rešil
pekla in mi dal novo življenje. Brez njegove usmiljene ljubezni bi bila danes ena velika
razvalina. On dela vse novo. Vsak dan obžalujem in poskušam zadoščevati za storjeno zlo,
imam rada Mašo, ki je pri Bogu in molim za žene, da bi imele moč zaščiti svojega otroka.