Vem, dragi Bog, da me Ti poznaš bolj kot poznam sama sebe. Vem, da si me Ti želel, da si me Ti ohranil pri življenju in da si me izbral in imaš načrt za moje življenje. Predolgo sem se Ti upirala, do skrajnosti sem bila utrujena, ranjena, naveličana bežanja in skrivanja pred Resnico.
Ti, Očka, želiš slišati glasno izpričano resnico, mojo resnico iz mojih ust. Soočam se s svojo preteklostjo, ni lepa in ni lahko. Vso svojo bednost sprejemam, delim s Teboj, Te prosim in Ti dovolim da me odrešiš, ozdraviš in osvobodiš. Dolga leta sem tavala, iskala na nepravih mestih, trkala na neprava vrata in klicala na pomoč ljudi, ki me niso poznali in razumeli. Čisto na koncu, »na dnu«, v breznu in v temi sem zavpila: »BOG, POMAGAJ MI!«
Rodila sem se peta po vrsti po Božji milosti, mama in ata me nista želela, a je bilo za splav prepozno. Torej, trije bratje, sestra, ata pijanec, mama živčna razvalina in jaz, to je bila naša družina. Otroci smo bili krščeni, vere nismo prakticirali.
Revščina in alkoholizem, strah pred atovim nasiljem, nezaželenost, ničvrednost, vse to se je nam otrokom zažrlo v meso. V takem okolju sem si pridobila držo ničvrednosti in nezaželenosti. Trudila sem se ugajati drugim, bila sem pridna, ubogljiva, nisem hotela izzivati ata, ker se ga bala. V šoli mi je šlo dobro, imela sem rada red in uspeh. Hvala Bogu.
Otrok ulice
Vedno sem zagovarjala druge, jih ščitila, prevzemala krivdo nase, sebe sem puščala zadaj. Nisem se spraševala, kaj pa jaz, jaz nisem bila pomembna. Bila sem majhna, drobna, podhranjena v vsem in izgubljena hči. Nikomur ni bilo mar zame. Bila sem otrok ulice, družila sem se predvsem s fanti, nikoli se nisem igrala s punčkami. Moje srce ni občutilo ljubezni, topline doma, sočutja in varnosti. Nikoli nisem videla, da bi ata koga od nas stisnil, pobožal in pestoval.
Kmalu sem okusila opojnost alkohola kar doma, za domačo mizo. In bilo je super – kot se na začetku pokaže zlo, da nas zvabi v svojo past in nas odpelje v svet zla in greha. In alkohol je veliko zlo. Moč je pokazal pri petnajstih letih, ko me je spolno zlorabil devetnajstletni fant. Bil je bratov prijatelj, poznal me je in izkoristil mojo nemoč, mojo nedolžnost, naivnost, me opil in posilil. Po tem dogodku me je bilo tako sram, počutila sem se umazano in krivo, da dolgo nisem nikomur o tem povedala.
Zmagalo je prepričanje, da je najbolje, da se otroka znebiva
V srednji šoli sem spoznala prijetnega, pridnega in pametnega fanta. Dolgo nisva imela spolnih odnosov, ker me je bilo sram, da nisem več nedolžna. Samo njemu sem povedala o posilstvu. Po letu in pol se je zgodilo in takoj sem zanosila, bila sem v sedemnajstem letu. Bog nama je podaril novo življenje.
Fant o tem, da bi ga obdržala ni želel niti slišati. Ni hotel prevzeti odgovornosti za svoje dejanje. Boga nisva poznala, tudi on je izhajal iz neverne družine, oče je bil komunist. Vmešali so se starši obeh in zmagalo je njihovo prepričanje, da je za naju oba najbolje, da se otroka znebiva. Nisem imela opore pri mojih, bratje in sestra so že vsi imeli svoje družine in so živeli drugje. Mama mi je dejala: »To še ni otrok, to je kepa krvi in ne živi, jaz sem petkrat splavila in še vedno sem živa!«. Teh besed se spominjam, kot bi bile izrečene tukaj in zdaj.
Poslušala sem mamo, jo ubogala, čeprav bi otroka obdržala, saj sem imela zelo rada otroke, v tem času sem imela že nečake.
Mama je šla z menoj, podpisala je dovoljenje za splav, ker sem bila mladoletna. Vsi vpleteni so si umili svoje roke kot Poncij Pilat, zame pa se je pričel pekel na zemlji. Ubila sem življenje v sebi. Ubila sem dar Boga in izbrala tavanje v puščavi, jokanje in škripanje z zobmi. Ne glede na razmere, v in zaradi katerih je narejen splav, posledice vedno nosi mati! Ta smrtni greh je ubil v meni še tisto malo dobrega, ki sem ga uspela ohraniti. Fanta, čeprav je bil sicer dober, sem zasovražila, ga poniževala, varala, hotela sem ga uničiti, da bi trpel kot sem trpela jaz. Splav ubije življenje in ljubezen. Zveza se je klavrno, skoraj tragično končala. Prepričana se, če bi se takrat odločila za otroka, bi ostala skupaj in vse bi bilo lepše. Tako pa …
Gospod pa me je vedno znova dvigoval …
No, brat mi je pripeljal novega prijatelja, da mu “naštrikam” pulover. Bil je ločen, imel je otroka, bil je žalosten, izgubljen, zmeden in normalno, meni se je takoj zasmilil. Jaz, vsa ranjena in čustveno prizadeta sem se spustila v zvezo z njim zato, da bi mu pomagala. Sčasoma so se v meni prebudila čustva, zaživela sva skupaj in se poročila. Letos bo 40 let puščave zakona, zakona v katerem me je Gospod Bog preizkušal, klical in trkal na moje gluho srce. Hudobec pa mi je sem ter tja priredil pravo slavje, po katerem je slavil on sam. Dobesedno me je metal ob tla, Gospod pa me je vedno znova dvigoval in mi dajal moč da sem šla naprej.
Doživljala sem tako hude notranje boje, da nisem bila sposobna živeti življenja matere in žene. Mož je imel svojo bolečo nepredelano preteklost, umikal se je, skrival in nas puščal same. Razjedalo me je ljubosumje, zavist, jeza, strah, tesnoba, depresija, stradanje, boj z alkoholizmom… Vse možne stiske tega sveta. Da bi se rešila, sem se zakopala v delo. Postala sem uspešna podjetnica, dokazovala svojo vrednost in sposobnost pred možem, taščo in vsemi, ki so me poniževali.
Na zunaj je izgledalo prav dobro za druge, a v meni je ostalo vse po starem. Postalo je še huje, ko sem opazovala lastna otroka kako stopata na pot zla (imeli smo gostinski lokal, alkohol in razvrat sta bila pri nas doma). V meni se je dvigoval gnus, nisem zmogla več streči pijače in gledati pijancev. Začela sem delati načrt kako se bom vsega tega znebila. Nihče me v tem ni podpiral, nakopala sem si zamero otrok in moža. Ata je umrl zaradi alkohola in brat je storil samomor zaradi alkohola in zavoženega življenja. Odločila sem se, da nekaj spremenim ali pa raje umrem.
V Rahelinem vinogradu sem spoznala, sprejela, objela in izročila otroke v Božje naročje
Moje življenje dobiva smisel, odkar je v moje ubogo in razpoložljivo srce vstopil Jezus. Odprl mi je oči, spregledala sem. Resnica vedno in povsod pošilja pomoč, koristi nam le, če jo sprejmemo. Jaz sem sprejela in šla na pot za Jezusom. Pripeljal me je v Rahelin vinograd. Zgodilo se je točno 40 let po prvem splavu. V Rahelinem vinogradu sem spoznala, sprejela, objela in izročila otroke v Božje naročje. Spoznala sem, da je splav največje zlo, ki ga ženska stori sama sebi. Posledice so tako hude, tako krute in uničujoče, da jih marsikatera žena ne preživi. Verjamem pa, da mnogo žena nikoli ne spozna, da je vse njihovo nadaljnje življenje povezano s tem dejanjem. Zdaj vem zakaj je bila moja mama vse do smrti tako uboga, bolna duhovno in fizično, brez vsakršne moči in volje do življenja.
Hvaležna sem Gospodu za Njegovo ljubezen, odpuščanje in neskončno usmiljenje. Tolažba prihaja vsak dan znova in znova, nova milost, Gospod briše solze, rešuje mojo dušo in skrušeno srce ozdravlja. Iskrena hvala ekipi Rahelinega vinograda za sočuten pristop in predanost želji pomagati vsem nam ranjenim ženam, ki trpimo za posledicami splava. Po vas Gospod ozdravlja, vi ste razpoložljivo orodje v Njegovih rokah, naj vas Njegova milost in usmiljenje napolnjujeta in vodita pri vašem poslanstvu.
Molim, da bi vsako dekle, žena, mati ki bo brala pričevanje mojega življenja, napolnil Sveti Duh
Prepričana sem, da se najhujše zlo zgodi ljudem iz nevednosti, nepoučenosti in zanemarjenosti v vzgoji. VEM, da splava ne bi storila če bi bila poučena o tem, kaj vse prikriva in prinaša to zlo. Nujno je mladostnike dovolj zgodaj poučiti o teh rečeh. Predvsem je nujno in obvezno v vzgojo o spolnosti, zaščiti, splavu itd. vnesti pomembnost čistosti! Naša telesa so tempelj Svetega Duha, pripadamo Bogu. Bog nam je podaril svobodo, podaril pa nam je tudi zapovedi, ki so zapisane v naših srcih. Gospod podarja žene, ki pričujejo o posledicah splava iz svojih lastnih izkušenj.
Molim, da bi vsako dekle, žena, mati, ki bo brala pričevanje mojega življenja, napolnil Sveti Duh s strahom Božjim in razsvetljenje, da s splavom ne reši sebe, temveč da v sebi ubije odnos z Bogom, ki je POT, RESNICA in ŽIVLJENJE. Dajmo prednost novemu življenju in ne svoji sebičnosti in strahu zase! Vsak otrok ima pravico živeti. Gospod Bog podari življenje in samo On ga vzame, ko je in če je taka Njegova volja.
Amen.
Marija C. K.
*pismo udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd