Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če…

Pričevanje očeta po splavu

Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo povzroči posledice. Le-teh se v času sprejemanja odločitve pogosto tudi ne zavedamo. Biti postavljen pred dejstvo, sprejeti odločitev in s posledicami odločitve živeti je nekaj, s čimer se soočamo vsakodnevno, toda dokler ne sprejemamo najtežjih odločitev se tega procesa sploh ne zavedamo.

Napisano velja tudi zame in za odločitev o splavu, ki sem jo sprejel skupaj z ženo. Razlogi za odločitev  za splav so globlji, kot bi jih bilo možno na tem mestu navesti in so privedli do odločitve za ta korak.

Ne vem, kako se počuti ženska… 

Kot mož in oče verjetno nikoli ne bom vedel kako se ob takšnem koraku dejansko počuti ženska in mati, toda vem eno – ne predstavljam si, da bi skozi žalovanje po splavu morala hoditi žena (mati) sama, brez moža. Navzven močna, trdna in neupogljiva, v notranjosti pa boj z občutki, odgovornostjo, žalostjo, krivdo, žalovanjem itd. Vse to sem začutil ob ženi in vse to sem čutil tudi sam.

Vse tiste, ki pravijo, da moški splava ne doživljamo tako intenzivno kot ženske bi rad opomnil na eno – mi moški, mi možje smo tisti, ki lahko z oporo, zgledom in svojo prisotnostjo žene obvarujemo pred tem korakom, ki ga naredita SKUPAJ. Sam žene nisem obvaroval pred tem, nisem bil prava opora, nisem znal najti druge rešitve… in za splav sva se odločila skupaj, oba, po (kot sva mislila) tehtnem premisleku. In potem se je začela nova, druga pot, ampak ni bilo poti olajšanja, poti veselja, poti radosti in poti brezskrbnosti, ravno obratno.

Tudi sam, podobno kot žena, sem takoj začel doživljati eno tiho spraševanje v svoji notranjosti, vprašanja o smiselnosti dejanja so bila tiha, a vedno bolj navzoča. Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če… če bi bil bolj močan, če bi ženo naslonil na rame in ji dejal: »Ne skrbi, skupaj zmoreva«.

Tega nikoli ne bom vedel in s tem sem se počasi sprijaznil, toda vem, da sem zaradi te odločitve padel kot mož, kot varuh družine… Bolečina, krivda, odgovornost in samoobtoževanje so le nekateri občutki s katerimi sem se moral spopasti, toda najbolj (še vedno) boli občutek, da kot mož in zakonec nisem bil trdna skala, na kateri bi lahko z ženo skupaj zidala z zidaki, ki nama jih je naklonilo življenje…

Milost odpuščanja

Bogu hvaležen za milost odpuščanja in Njegove navzočnosti v najinem zakonu lahko sedaj zapišem te besede – bogatejši za spoznanje o tem, da kljub temu, da je naše zaupanje v Božjo previdnost včasih (pre)krhko, On nikoli ne dvigne svojih rok od nas…

Včasih se zaradi tega vprašam ali sem vreden tega, da imam ob sebi ljubečo ženo, družino in ali lahko od njih pričakujem, da mi bodo zaupali kot očetu, možu… odgovor na to ni preprost, predvsem pa ni samoumeven, toda trdno verjamem, da mi je Bog v življenju na pot poslal ravno tiste osebe, ob katerih se lahko poberem po padcu, tiste, ki (včasih nevede) obrišejo solze, ki se pretakajo v duši, predvsem pa tiste zaradi katerih je lažje stopati po poti preizkušenj.

Ne glede na zunanjo trdnost tudi moški in očetje potrebujemo vse tisto, kar žene pričakujejo od nas, le da tega (pre)pogosto ne znamo in ne želimo pokazati.

Zakaj Rahelin vinograd?

»Z besedami se ne da opisati, kako hvaležna sem, da sem se lahko udeležila tega vikenda. Bila sem tako izgubljena, osamljena in prestrašena. Sedaj vidim upanje, radost in veselje. Bog je bil navzoč na vsakem koraku poti. Vikend je bil izvrsten.«

Vikend daje možnost, da pregledamo svojo izkušnjo splava. Opredeliti moremo načine, na katere je izguba vplivala na nas v preteklosti in sedaj. Pomaga nam, da si priznamo nerazrešena čustva, s katerimi se mnogo oseb bojuje po splavu. Zaradi čustvene otopelosti in skrivnostnosti, ki pogosto obdajata izkušnjo splava, lahko v nas ostanejo nasprotujoča si občutja. Ta potlačena čustva pridejo na površje kasneje in so morda simptom poabortivne travme.

Kaj pomeni »Rahelin vinograd?«

Ime »Rahela« izhaja iz Stare zaveze Svetega pisma. O njej piše tudi prerok Jeremija: »Tako govori GOSPOD: Glas žalovanja se sliši v Rami, bridko jokanje. Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več. Tako govori GOSPOD: Prepreči svojemu glasu jok, solze svojim očem, kajti tvoje delo bo poplačano.«

Zakaj vinograd?

Podoba vinograda prinese mnogo predstav. To je prostor, kjer trte rastejo, so obrezane, privezane in očiščene, da morejo dajati obilnejši pridelek. Verjetno najbolj pomembna povezava z vinsko trto izhaja iz prodornih in ganljivih Jezusovih besed, ki jih najdemo v 15. poglavju evangelija po Janezu: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.«

Središče Rahelinega vinograda je ta svetopisemski odstavek, saj gre za duhovni in čustveni ozdravitveni proces. Ko poskušamo razumeti misterij smrti, gledamo k Bogu v času osebnega stresa, travme in izgube človeškega življenja. Smrt, ki jo povzroči splav, vodi k mukam in intenzivnemu hrepenenju po nekom, ki ga ne moremo dobiti nazaj. Jočemo. Prikličemo obžalovanje, našo vlogo v tem, kar se je zgodilo in otroka, ki ga pogrešamo. V teh bolečih trenutkih izgube namreč iščemo smisel.

V mnogih svetopisemskih vrsticah vidimo podobe, kako Bog govori o obnovi nerodovitnih vinogradov v njihovo polnost. Naslednji odlomek odseva isto potovanje, kot ga boste doživeli v Rahelinem vinogradu:

»Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce. Potem ji od tam dam njene vinograde in dolino Ahór naredim za vrata upanja. Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti, kakor na dan svojega odhoda iz egiptovske dežele. Lok in meč in orožje bom zdrobil v deželi in dal, da bodo varno počivali« (Oz 2).