<\/p>\n\n\n\n
<\/p>\n\n\n\n
<\/p>\n\n\n\n
\u017divela sem v dru\u017eini kot zelo plaha, krhka in ob\u010dutljiva deklica. Imela sem starej\u0161ega brata , ki me je pogosto ustrahoval, poni\u017eeval, pretepal. V mladosti nisem imela dovolj samozavesti,
bila sem tudi tar\u010da zasramovanj ter poni\u017eevanj s strani vrstnikov. Bilo mi je hudo, udarcev
nisem znala vra\u010dati, vedno bolj sem se zapirala v vase in imela sem le najve\u010d eno prijateljico.
V dru\u017eini ni bila vera vrednota, bila sem le kr\u0161\u010dena, o Bogu se ni govorilo, nisem obiskovala
verouka in o kr\u0161\u010danstvu nisem vedela skoraj ni\u010desar.<\/p>\n\n\n\n
\u017de kar zgodaj sem imela resno zvezo s fantom. V \u010detrtem letniku srednje \u0161ole mi je izostala
menstruacija. Ustra\u0161ila sem se, svojo stisko sem zaupala fantu. Odpravila sem se tudi v
zdravstveni dom, da bi mi naredili test, vendar me je medicinsko sestra osorno odslovila, \u010de\u0161 kaj delam paniko in da sem si sama kriva, kaj pa imam spolne odnose. Fant me je nagovarjal, da pozna nekoga, ki bo uredil splav brez da bi kdo za to izvedel, v kolikor bi bila seveda nose\u010da. V to si nisem upala podati.
Bila sem vedno v huj\u0161i stiski, star\u0161em sem se bala zaupati. Misel, da sem morda nose\u010da in
strah pred zani\u010devanjem vrstnikov, so\u0161olcev, brata je bil velik. Takrat nisem vedela, da je
otrok \u017ee \u017eiv, da je oseba. V svoji naivnosti sem nekje verjela, da otrok o\u017eivi, ko ga mati za\u010duti.
\u010cakala in upala sem na menstruacijo, vendar je nisem dobila. Spominjam sem trenutka, ko
sem \u010dakala na vlak v \u0161olo. Mo\u010dno me je nagibalo k temu, da bi sko\u010dila pod vlak in bi bilo
vsega konec. Le malo je manjkalo, da tega nisem storila.
Prepustila sem se \u010dakanju, fant se je ustra\u0161il in se umaknil od mene.<\/p>\n\n\n\n
Nekega dne me je mama vpra\u0161ala, kdaj sem imela nazadnje menstruacijo. Nisem mogla ve\u010d
skrivati, povedala sem resnico. Potem se pa je odvijalo zelo naglo, star\u0161i so vzeli vse v svoje
roke brez sodelovanja fanta. Mama me je odpeljala h ginekologinji, ta ja potrdila nose\u010dnost,
izbruhnila sem v jok, mami pa napisala kar napotnico za splav. Ko sva se peljali domov mi je
ob vsemu mrazu in hladu v du\u0161i postalo za trenutek toplo, ko mi je mama dejala, kaj pa \u010de bi
vseeno imeli otroka ter mi s so\u010dutjem ponudila banano. Vendar ko sva doma povedali
resnico o\u010detu, je le-ta mo\u010dno udaril po mizi in mi o\u010dital, kako sem lahko bila tako neumna,
da sem imela spolne odnose brez za\u0161\u010dite. <\/p>\n\n\n\n
Bilo me je strah o\u010deta, po\u010dutila sem se tako nemo\u010dno, naredili so z mano kaj so \u017eeleli, odpeljalo so mi v bolni\u0161nico na splav. Spominjam se, ko sem pred posegom dobila list, da naj podpi\u0161em, vsem se je zelo mudilo. Najraje bi pobegnila, pa spet nisem imela dovolj mo\u010di. Podpisala sem najve\u010djo napa\u010dno odlo\u010ditev v mojem \u017eivljenju.
Ko sem se zbudila iz narkoze po opravljenem splavu sem si \u017eelela samo umreti. \u017delela sem da izkrvavim, zavra\u010dala sem hrano, bila sem \u010disto otopela. Ker se krvavitev ni ustavila, so me
morala \u00bbo\u010distiti\u00ab. Del mene je umrlo.<\/p>\n\n\n\n
V tistem letu sem se po\u010dutila tako samo, fant je tudi od\u0161el v vojsko. Posledice so bile tudi v
odnosu z njim, dolgo \u010dasa nisem mogla z njim imeti spolne odnose, pa tudi pozneje mi je bila
spolnost \u00bbmuka\u00ab. Po\u010dutila sem se zelo nevredno.<\/p>\n\n\n\n
Kon\u010dala sem fakulteto, rodila dva otroka in imela slu\u017ebo. Po osmih letih sva se raz\u0161la in \u017eivela sem sama z otrokoma. Ves \u010das sem ob\u017ealovala splav in o svoji bole\u010dini nisem govorila z nikomer. Za\u010dela sem se zanimati za duhovnost, iskala sem na razli\u010dnih krajih, a po \u010dude\u017eu me je Bog pripeljal v cerkev. Zaljubila sem se v Boga v Najsvetej\u0161em Zakramentu in mu najprej predala svojo globoko bole\u010dino glede splava. Imela sem ob\u010dutek krivde, sramu, razo\u010daranja, saj sem pozneje v bistvu dojela, kaj sem storila. V iskanju Boga in po uvajanju v kr\u0161\u010dansko vero sem se ve\u010dkrat spovedala in ob\u017ealovala ta greh. V letu izrednega jubileja usmiljenja sem hodila skozi vsa mo\u017ena sveta vrata, saj sem se po\u010dutila kot najve\u010dja gre\u0161nica. Sebi nisem mogla odpustiti, \u017eelela sem delati pokoro, vsako trpljenje, ki me je doletelo je spremljala misel: saj si si to zaslu\u017eila, \u0161e bolj bi morala trpeti. <\/p>\n\n\n\n
Nisem vedela, zares nisem vedela, kaj sem vse storila svojemu ljubemu otroku. \u010ce bi mi takrat nekdo povedal, da je otrok \u017eiv, kaj vse prestaja, tega ne bi storila. \u010ce bi takrat imela vsaj nekoga, ki bi me podprl in mi stal ob strani, tega zagotovo ne bi storila.<\/p>\n\n\n\n
Leta 2020 sem se odlo\u010dila za Rahelin vinograd. Vedela sem, da moram iti, da \u0161e nekaj v meni ni odre\u0161eno. Zame je bilo to nekaj najlep\u0161ega. Vzpostavila sem odnos z otrokom, ji dala ime, ki obstaja in je pri Bogu. Za\u010dutila sem, da mi moja h\u010di Ma\u0161a odpu\u0161\u010da in ne \u017eeli, da se mu\u010dim, krivim, bi\u010dam s te\u017ekimi in obto\u017eujo\u010dimi mislimi. Bilo je te\u017eko, ampak hkrati tako spokojno. Ko sem pri\u0161la domov, sem njeno du\u0161ico v duhu prenesla v na\u0161 dru\u017einski grob. Po\u010dutila sem se druga\u010dno, osvobojena globoke \u017ealosti in bole\u010dine. Vendar mi \u0161e nekaj ni dala miru, \u017eelela sem vedeti datum smrti za svojega otroka. <\/p>\n\n\n\n
Po dalj\u0161em oklevanju sem le en dan zbrala dovolj poguma in stopila s stik z bolni\u0161nico ter prosila za vpogled v arhiv. Dobila sem povabilo, da lahko le osebno prevzamem \u017eeleno dokumentacijo. Zelo mu\u010dno in te\u017eko mi je bilo iti, v \u017eepu sem dr\u017eala krstno vodo od svojega otroka iz Rahelinega vinograda in kri\u017e ter prosila Boga za mo\u010d. Ko sem se pribli\u017eevala kraju, kjer sem pred mnogimi leti storila splav, sem \u010dutila te\u017eo zla. Z zaupanjem sem pogled uprla v kri\u017eanega Jezusa z zavedanjem, da mi je bilo vse odpu\u0161\u010deno in da se bom zmogla soo\u010diti s
kruto resnico. V roke sem dobila izvid, se zahvalila in s solzami v o\u010deh brez besed zapustila
kraj smrti nedol\u017enega otroka, katerega sem nevede ubila sama. S treso\u010do roko sem brala
\u00bbmrli\u0161ki list\u00ab . <\/p>\n\n\n\n
Dejstev ne morem spremeniti, zgodilo se je, odgovorna sem sama ne glede na vse okoli\u0161\u010dine.<\/p>\n\n\n\n
Posledice nosim sama. Vem, da mi je bilo veliko odpu\u0161\u010deno. Jezus je trpel zame, me re\u0161il
pekla in mi dal novo \u017eivljenje. Brez njegove usmiljene ljubezni bi bila danes ena velika
razvalina. On dela vse novo. Vsak dan ob\u017ealujem in posku\u0161am zado\u0161\u010devati za storjeno zlo,
imam rada Ma\u0161o, ki je pri Bogu in molim za \u017eene, da bi imele mo\u010d za\u0161\u010diti svojega otroka.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
\u017divela sem v dru\u017eini kot zelo plaha, krhka in ob\u010dutljiva deklica. Imela sem starej\u0161ega brata , ki me je pogosto ustrahoval, poni\u017eeval, pretepal. V mladosti nisem imela dovolj samozavesti,bila sem tudi tar\u010da zasramovanj ter poni\u017eevanj s strani vrstnikov. Bilo mi je hudo, udarcevnisem znala vra\u010dati, vedno bolj sem se zapirala v vase in imela sem … <\/p>\n