Čudoviti so plodovi milosti, s katero se vedno znova srečajo udeleženci duhovnih vaj Rahelin vinograd. Ta milost med duhovnimi vajami in po zaključku le teh v udeležencih poraja različne odzive, eden izmed takšnih je tudi molitev mamice – udeleženke duhovnih vaj Rahelin vinograd. Kot je ob tem sama zapisala je ta molitev posledica Božje navzočnosti in z velikim veseljem jo je pripravljena deliti naprej. Molitvi lahko prisluhnete na tej povezavi.
Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če…
Pričevanje očeta po splavu
Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo povzroči posledice. Le-teh se v času sprejemanja odločitve pogosto tudi ne zavedamo. Biti postavljen pred dejstvo, sprejeti odločitev in s posledicami odločitve živeti je nekaj, s čimer se soočamo vsakodnevno, toda dokler ne sprejemamo najtežjih odločitev se tega procesa sploh ne zavedamo.
Napisano velja tudi zame in za odločitev o splavu, ki sem jo sprejel skupaj z ženo. Razlogi za odločitev za splav so globlji, kot bi jih bilo možno na tem mestu navesti in so privedli do odločitve za ta korak.
Ne vem, kako se počuti ženska…
Kot mož in oče verjetno nikoli ne bom vedel kako se ob takšnem koraku dejansko počuti ženska in mati, toda vem eno – ne predstavljam si, da bi skozi žalovanje po splavu morala hoditi žena (mati) sama, brez moža. Navzven močna, trdna in neupogljiva, v notranjosti pa boj z občutki, odgovornostjo, žalostjo, krivdo, žalovanjem itd. Vse to sem začutil ob ženi in vse to sem čutil tudi sam.
Vse tiste, ki pravijo, da moški splava ne doživljamo tako intenzivno kot ženske bi rad opomnil na eno – mi moški, mi možje smo tisti, ki lahko z oporo, zgledom in svojo prisotnostjo žene obvarujemo pred tem korakom, ki ga naredita SKUPAJ. Sam žene nisem obvaroval pred tem, nisem bil prava opora, nisem znal najti druge rešitve… in za splav sva se odločila skupaj, oba, po (kot sva mislila) tehtnem premisleku. In potem se je začela nova, druga pot, ampak ni bilo poti olajšanja, poti veselja, poti radosti in poti brezskrbnosti, ravno obratno.
Tudi sam, podobno kot žena, sem takoj začel doživljati eno tiho spraševanje v svoji notranjosti, vprašanja o smiselnosti dejanja so bila tiha, a vedno bolj navzoča. Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo če… če bi bil bolj močan, če bi ženo naslonil na rame in ji dejal: »Ne skrbi, skupaj zmoreva«.
Tega nikoli ne bom vedel in s tem sem se počasi sprijaznil, toda vem, da sem zaradi te odločitve padel kot mož, kot varuh družine… Bolečina, krivda, odgovornost in samoobtoževanje so le nekateri občutki s katerimi sem se moral spopasti, toda najbolj (še vedno) boli občutek, da kot mož in zakonec nisem bil trdna skala, na kateri bi lahko z ženo skupaj zidala z zidaki, ki nama jih je naklonilo življenje…
Milost odpuščanja
Bogu hvaležen za milost odpuščanja in Njegove navzočnosti v najinem zakonu lahko sedaj zapišem te besede – bogatejši za spoznanje o tem, da kljub temu, da je naše zaupanje v Božjo previdnost včasih (pre)krhko, On nikoli ne dvigne svojih rok od nas…
Včasih se zaradi tega vprašam ali sem vreden tega, da imam ob sebi ljubečo ženo, družino in ali lahko od njih pričakujem, da mi bodo zaupali kot očetu, možu… odgovor na to ni preprost, predvsem pa ni samoumeven, toda trdno verjamem, da mi je Bog v življenju na pot poslal ravno tiste osebe, ob katerih se lahko poberem po padcu, tiste, ki (včasih nevede) obrišejo solze, ki se pretakajo v duši, predvsem pa tiste zaradi katerih je lažje stopati po poti preizkušenj.
Ne glede na zunanjo trdnost tudi moški in očetje potrebujemo vse tisto, kar žene pričakujejo od nas, le da tega (pre)pogosto ne znamo in ne želimo pokazati.